Prostovoljka RKS-OZ Ljubljana, Špela Tepina, je že od malega vključena v delovanje Krajevne organizacije Rdečega križa v Šiški (KORK Ljubo Šercer). Že kot otrok je pomagala mami, prav tako prostovoljki Rdečega križa, gospe Marjeti Ajnik. Spominja se, da ji je pomagala raznašati obvestila in vabila v nabiralnike bližnjih blokov. Uradno pa se je Rdečemu križu kot prostovoljka pridružila leta 2011. Špela je po poklicu ekonomska tehnica in je mamica malega, triletnega Marka, ki prav tako že sodeluje pri delitvi "zabojčkov zdravja", v humanitarnih akcijah ipd. Zase pravi, da je zanesljiva, da ima dobro razvite delovne navade in da če le more, rada pomaga človeku v stiski.

Vzornica ji je mama, ki je bila od nekdaj zelo aktivna krvodajalka, zato je krvodajalka tudi Špela. Pove nam, da je lep občutek, če veš, da si nekomu pomagal, mogoče celo rešil življenje! Zaupa nam, da jo poznajo tudi krvodajalke in krvodajalci iz pobratene italijanske Parme in to že od rojstva, saj je spremljala mamo na krvodajalskih akcijah, izletih in strokovnih ekskurzijah.

Poleg krvodajalstva in prostovoljstva v Krajevni organizaciji Rdečega križa v Šiški, je tudi administratorka na izpitih prve pomoči za voznike motornih vozil. Za prostovoljsko udejstvovanje je leta 2015 prejela zlati znak Rdečega križa,  leta 2021 pa še posebno priznanje za požrtvovalno in nesebično delo v času kovida.

Rada je prostovoljka Rdečega križa.  "Vodstvo in celoten tim Rdečega križa sta super, vse že dobro poznam in lepo sodelujemo," pravi. Zaupa nam, da danes živimo drugače in da jim je prostovoljsko delo v lokalnem okolju precej otežil tudi novi zakon o varstvu osebnih podatkov. Kot prostovoljka namreč nima več vpogleda v socialni status oseb, število članov družine, njihove potrebe po pomoči in zato težje odkrije tiste, ki so v stiski. Starejše prebivalke in prebivalce v svoji okolici še pozna, prav tako razmere,  v katerih bivajo, vse več pa je novih, mladih družin, ki so se v sosesko priselile kasneje in ji niso poznane. Zanje, pravi, nihče ne ve, koliko bi jih potrebovalo pomoč in v kakšnih razmerah živijo.

Presunilo jo je, ko je v času humanitarne akcije zbiranja hrane v bližnjem trgovskem centru opazovala mimoidoče. Veliko je bilo takih, ki so bili do humanitarne akcije popolnoma brezbrižni, nam pove, in so mimo vozili zvrhane vozičke živil, nato pa je zagledala starejšega gospoda, ki je od skromnega nakupa dveh ribjih konzerv, eno doniral za pomoč ljudem v stiski.  "Takrat te stisne pri srcu, saj vidiš, da tudi sam ne živi v razkošju, a je navkljub temu pomislil tudi na tiste, ki nimajo, in prispeval po svojih močeh."  Veseli pa jo, da je bilo opaziti tudi mlade družine, ki se zavedajo pomena solidarnosti in otroke učijo, da je ljudem v stiski treba pomagati. K zbiralnim vozičkom jih napotijo s kakšno stvarjo ali kovancem in napotkom: "Odnesi to v zbiralni voziček, saj je treba pomagati otrokom, ki nimajo toliko, kot imaš ti."

Odziv človeka, ki si mu pomagal, njegova hvaležnost in zadovoljstvo ji pomenijo nagrado za njeno prostovoljsko delo, nam zaupa. So tudi motivi, da v prostovoljstvu vztraja. "Nikoli namreč ne veš, kdaj se lahko sam znajdeš na strani tistih, ki potrebujejo pomoč."

Meni, da so mladi dandanes manj prisotni v prostovoljstvu. "Nekaj je zagotovo posledica vzgoje, nekaj pa časa, v katerem živimo, saj smo v službah pogosto po cele dneve. Družine danes nasploh preživijo skupaj premalo kvalitetnega časa. Med mladimi je več tekmovalnosti, raznih zbadanj, manj pa je poudarka na medosebnih odnosih in sodelovanju."

Veseli jo, da so v vrtcih prepoznali pomen poznavanja prve pomoči in ni redko, da imajo organizirane delavnice prve pomoči za najmlajše, želi pa si, da bi vrtci postali prostor še drugih prostovoljskih vsebin. "Že od malih nog je treba gojiti solidarnost in vzgajati za humanost in sočutje, le tako bomo vzgajali nove prostovoljce," je mnenja. Sama to udejanja pri svojem sinku, ki že ve, da si je treba medsebojno prisluhniti in pomagati.