Prostovoljka Rdečega križa v Šiški, gospa Slavenka Janovič, članica Krajevne organizacije RK (KORK) Ljubo Šercer, sodeluje z Rdečim križem že dobrih 15 let. Pravi, da je danes predvsem v vlogi predane babice dvema šoloobveznima vnukoma, ki pripomoreta k ohranjanju njene vitalnosti in živahnosti. Redno zahaja na Rožnik, največkrat sama, saj prehodi cel krog, česar je zmožnih le še malo ljudi v njeni starosti.  Po izobrazbi je gimnazijska maturantka, ki jo je zanimala biologija, a jo je poklicna pot odpeljala v uradniške vode na občino in kasneje davčni urad.

Prostovoljstvo povezuje z osebno izkušnjo. Kot mlada je prestala zahtevno operacijo ledvic in ko so jo po operaciji pripeljali v bolniško sobo, je bila njena sostanovalka gospa, ki je imela za seboj že tri zahtevne carske reze. Le-ta je takoj pristopila k njej in ji nudila pomoč pri osebni higieni, saj je zaradi lastne izkušnje dobro vedela, kako težko je to po takšni operaciji opraviti sam. Gospa Slavenka ji je še danes neizmerno hvaležna, nanjo se spomni pogosto in ob pripovedovanju te zgodbe se ji orosijo oči. Do tedaj ni nikoli razmišljala o tem, kaj lahko že majhno dejanje pomeni nekomu drugemu … da je to lahko zanj res velika reč.

Po upokojitvi jo je tedanja prostovoljka KORK Ljubo Šercer, gospa Vida Laco, prosila, da ji priskoči na pomoč pri aktivnostih v krajevni organizaciji, saj sama tega ni več zmogla, kasneje pa je gospa Slavenka to dejavnost povsem prevzela. Lepe spomine ima na vse čajanke, bazarje, ki so jih pripravili, na obiskovanje starejših, šolske nastope … Še posebej ji je ljub spomin na praznovanje 100. rojstnega dne gospe Cene Kesič, prav tako zelo aktivne prostovoljke KORK Ljubo Šercer. Pravi, da s prostovoljstvom ohranja aktivnost in vključenost v družbo. "Starejši se vse prevečkrat zaprejo med štiri stene in te je najtežje doseči," pravi.

Sledi načelu humanosti. Ob tem, da lahko nekomu nekaj ponudi in mu na ta način pomaga, jo navdaja prav posebno zadovoljstvo. Včasih je drobno dejanje pomoči nekomu zanj res velika pomoč in tega se vse premalo zavedamo. To spoznanje želi prenesti tudi vnukoma. Veliko časa preživlja z njima,  povsem spontano ju uči, kako pomembno je biti pozoren na ljudi okoli sebe, spoštljivo pozdraviti ob vstopu v dvigalo, pridržati vrata itd. Človek, ki naredi nekomu uslugo, mu ponudi pomoč, najsi bo še tako majhna, začuti zadovoljstvo in se ob tem dobro počuti. "Dobro se z dobrim vrača," pravi gospa Slavenka, tudi zaradi lastne izkušnje.

Današnji čas družinam pogosto ne omogoča, da preživljajo dneve skupaj. Starši so vse prepogosto odsotni cele dneve. Hvaležna je, da ima možnost, da lahko priskoči na pomoč pri skrbi za vnuka, saj na ta način preživlja z njima dragocen čas. Opozarja ju na prave vrednote v življenju in ju usmerja na pravo pot. Marsikdo te možnosti nima in tako mlada generacija ostaja brez prenosa izkušenj starejših. Vnuka sta ji tudi v veliko pomoč, saj sama slabše vidi, zato ji npr. v trgovini pomagata prebrati deklaracije na izdelkih ipd.

"Danes družba ne goji več enakih vrednot kot v preteklosti, prostovoljstvo pa je spoštovano in cenjeno predvsem med tistimi, ki  pomoč potrebujejo," je mnenja. Čaka nas še veliko dela, pravi. "Zavedati se moramo, da je na prostovoljstvo potrebno navajati že najmlajše. Le na ta način bomo lahko spreminjali svet na bolje." Ob koncu obiska mi je gospa Slavenka dala še priporočilo za dobro knjigo z naslovom "Ljubezen se skriva v majhnih stvareh". Nedvomno! Naslov pove vse in lepo opiše pogled gospe Slavenke na svet okoli sebe!