Gospa Nada je prostovoljka Rdečega križa na Fužinah. Svojo profesionalno pot je začela kot diplomirana medicinska sestra na Infekcijski kliniki. Ko so ustanovili Fakulteto za socialno delo, je dokončala študij in 15 let delala kot diplomirana socialna delavka. Na Slovenskih železnicah je nato 15 let pripravljala in koordinirala kontrolne razširjene zdravstvene preglede delavcev, ki so neposredno udeleženi v prometu (strojevodje, vozovni pregledniki ...).

Kjerkoli je živela, se je povezala s starejšimi ljudmi, jih povprašala o njihovem počutju in se pozanimala, če imajo kakšne težave. Če so potrebovali, jim je pomagala z usmerjanjem in koordinacijo pri reševanju teh težav.

Sčasoma je začutila potrebo, da se vključi v prostovoljstvo bolj organizirano in kontrolirano. Od nekdaj je delo Rdečega križa kot nevladne organizacije spremljala z zanimanjem, zato se je odločila, da postane članica. Največji izziv in zadovoljstvo ji predstavlja delo s starejšo populacijo, pa tudi z najmlajšimi, oboji se ji zdijo najbolj hvaležni.

Med vrednotami Rdečega križa sta ji najbližji humanost in nepristranskost. Pomembna se ji zdi poštenost do vseh ljudi, da jih znamo poslušati in da jih tudi slišimo. Meni, da potrebuje človek, ki je bolan, prizadet, socialno, finančno ali materialno ogrožen, na prvem mestu pozornost in prijazno besedo.

Največ dela znotraj Rdečega križa je opravljala na zdravstvenem področju. Še danes izvaja mesečne preventivne meritve krvnega tlaka, holesterola, sladkorja in kisika v krvi. Ta potreba se je najbolj izrazito pokazala v času kovida, ko so ljudje težko prišli do osebnega zdravnika. Ob delu na terenu so jo ljudje komaj čakali, da pride. Povedala jim je, da zdravnika ne more nadomestiti, lahko pa pomaga s pregledom krvi (holesterol, krvni sladkor, vrednost kisika v krvi) in pogovorom o zdravem načinu življenja in prehrani.

Spominja se hvaležnosti starejše gospe s Fužin, ki je živela sama in za katero je od sosedov slišala, da je večkrat lačna. Ko sta navezali pogovor, je ugotovila, da gospa ni finančno ogrožena, bila pa je osamljena in si ni zmogla organizirati svoje prehrane. Ker je za starejše ljudi še kako pomembno, da imajo vsaj en topel obrok dnevno in urejeno prehrano, ji je predlagala, da naroči dostavo kosila iz bližnjega doma starejših občanov. Vendar se je pokazalo, da za gospo to ni končna rešitev, saj ji hrana ni bila na prvem mestu. Po več druženjih in pogovorih se je izkazalo, da je večja težava osamljenost, zato ji je Nada predlagala, da vloži vlogo za sprejem v dom. Da bi bil prehod lažji, je gospo potolažila, da tudi po selitvi v dom lahko še vedno obiskuje svoje stanovanje.  Nada je gospo tudi po selitvi v dom pogosto obiskovala, da sta se pogovorili in ostali v stiku. Na ta način ji je olajšala to spremembo, predvsem pa ji je dala to, kar potrebuje vsak človek: pogovor in bližino.

Prostovoljsko delo doživlja kot prijetno, aktivnosti pa se udeležuje, kolikor ji le čas dopušča. Je namreč babica šestim vnukom, ki jo prav tako še zelo potrebujejo. Prostovoljsko se je udejstvovala tudi v aktivnostih Rdečega križa v Humanitarnem centru, veliko pa tudi na terenu.

Meni, da bi se moralo o prostovoljskih organizacijah v javnosti več govoriti, saj je prostovoljsko delo danes zelo pomembno in potrebno. Veseli se, ker opaža, da se dogodkov in aktivnosti na Fužinah udeležuje veliko število mladih, vključujejo se tudi prostovoljske programe, kot sta "Klub krvodajalcev 100 kapljic" in "Prva pomoč".

Za zaključek pa sporoča: "Odločite se za članstvo pri Rdečem križu, zelo boste srečni! Mogoče bolj, ko boste dajali, kot če bi sprejemali. Sama sem v Rdečem križu spoznala veliko prijetnih, prisrčnih in srčnih ljudi. Želim si, da bi lahko bila še dolgo sposobna sodelovanja na področjih, kjer me potrebujejo."