Maruša Maček je skupaj s soprogom Mitjo nadvse aktivna prostovoljka in članica Rdečega križa v Novem Polju že vse od njegovih začetkov leta 1985. Po poklicu je bila komercialistka. "Dobra kot duša," jo opišejo sosede, zase pa pravi, da je preveč čustvena, občutljiva in da se ji vsakdo zasmili. Zelo je pozorna na ljudi v svoji okolici, na to, ali kdo potrebuje pomoč, se je morebiti komu zdravstveno stanje poslabšalo, so se spremenile njegove socialne razmere itd. Lansko poletje je bila žrtev ropa, a navkljub temu še vedno verjame v dobro v ljudeh.

Pomembna ji je dobrodelnost, to, da lahko koga osreči. "Občutek zadovoljstva ob tem, da nekoga osrečiš, mu nekaj daš, brez da bi dobil kaj v zameno, je vreden več kot zlato!" Včasih so stiske ljudi skrite, veliko je tudi takih, ki pomoč odklanjajo, a jo to ne odvrne od tega, da nanje ni pozorna in da jih spremlja … vsaj od daleč, za vsak slučaj, pravi. "Nikoli namreč ne veš, kdaj bo pomoč resnično potrebna in prav je, da smo na to pripravljeni."

V času, ki ga namenja prostovoljstvu, zelo uživa. Rada obišče pomoči potrebne in jim prinese humanitarne pakete. "Sam bog vas je poslal," jo pogosto že na vratih pričakajo. Ne razume pa tistih, ki ne delajo in si ne želijo delati. Sama pravi, da bi se za lažje preživetje lotila kakršnega koli dela, šla bi čistit, delat kar koli.

Mnenja je, da bi lahko bilo več aktivnih prostovoljk in prostovoljcev, predvsem mladih. S soprogom sta sicer poskušala okrepiti organizacijo Rdečega križa v Novem Polju z mlajšimi prostovoljci, a zaenkrat neuspešno. Skrbi jo, ker do sedaj še nista našla mlajše zamenjave za čas, ko sama ne bosta več zmogla prostovoljiti.

V njej je začutiti prirojeno skrb za sočloveka. Rada skrbi za druge, rada jim kaj dobrega skuha in jih pogosti. Občuduje sosedo Jelko, ki je prav tako članica Rdečega križa v Novem Polju, ki pri 81-ih letih plete neverjetno lepe izdelke. "Kako spretna je in kako lepe vzorčke dela!"

Z nostalgijo se spominja novoletnih druženj, ko so prostovoljke Rdečega križa pripravile srečanje za vse prostovoljce in prostovoljke, za vse članice in člane, ko jim je lahko kaj dobrega skuhala, jih pogostila in na ta način malo pocrkljala. S soprogom sta v veliko oporo starejšim članicam, predvsem pa ohranjata dober pregled nad potrebami ljudi v njihovi skupnosti v Novem Polju. Marsikomu v soseski ponudita brezplačen prevoz do zdravnika ali trgovine, če ga potrebuje. "Zakaj pa ne," pravi, "midva še zmoreva in dokler bova lahko, bova pomagala."

Najbolj jo osrečujejo tisti dnevi, ko z možem dostavljata humanitarne pakete pomoči. To, da nekomu lahko pomaga, jo napolnjuje z zadovoljstvom in hvaležnostjo do tega, kar ima.

In kaj sporoča vsem, ki še oklevajo, ali bi se vključili v prostovoljstvo? "Pojdite v to, da boste pomagali ljudem. Ljudje bodo srečni, še toliko bolj, če se boste vključili mlajši. Takrat boste tudi vi lahko začutili tisto zadovoljstvo, ki se rodi, ko nekomu pomagate. Mladim z možem velikokrat pripovedujeva o tem, kako luštno je to in naj se nam pridružijo."

Še posebej pa je izpostavila sodelovanje s sedanjimi zaposlenimi na RKS-OZ Ljubljana. "Tako lepo je sodelovati z njimi, vse lepo poteka in sodelovanje je res prijetno! Dobre ženske so, zlate duše in res je lepo sodelovati z njimi! Ko bi bilo vsaj več takšnih dobrih ljudi med nami. Da bi si ljudje lahko že samo s pogovori in druženjem lahko lajšali svoje bolečine."