Prostovoljka Rdečega križa Dravlje, gospa Marjeta Ana Brumen, se je Rdečemu križu pridružila po upokojitvi leta 2002. Kot mati samohranilka je imela v času delovne dobe preveč obveznosti in prav nič časa za prostovoljsko udejstvovanje, zato je po upokojitvi sprejela zavestno odločitev, da postane prostovoljka. Sprva se je pridružila Unicefu, kasneje pa se je na prošnjo takratne vodje prostovoljcev RK Dravlje, gospe Pepce Štublar, pridružila Rdečemu križu v Dravljah, kjer je dejavna še sedaj. Pravi, da ji je to v pomoč pri osmišljanju upokojitvenega obdobja, hkrati pa želi družbi vračati dobro.

Po poklicu je zdravnica, a zase pravi, da je bila preobčutljiva, da bi to tudi zares počela, zato si je našla delo na področju farmacije v Krki. Z zaposlitvijo je bila zelo zadovoljna. Njeno občutljivost in senzibilnost za potrebe in stiske drugih so zaznavali tudi v podjetju, kjer je bila neke vrste "mama na vodstvenem položaju". V Rdečem križu lahko na nek način nadaljuje s svojim profesionalnim poslanstvom "pomagati ljudem", zaradi strokovne izobrazbe pa je aktivna na področju meritev krvnega tlaka in sladkorja v krvi. Všeč ji je, da lahko na ta način ohranja stik s stroko.  

V ljudeh vedno išče dobro, je velika človekoljubka, kar nenazadnje odraža tudi njena izbira poklica, hkrati pa sta ji blizu načeli Rdečega križa: nepristranskost (med ljudmi ne dela razlik) in univerzalnost, tj. pravica in dolžnost vseh, da si med seboj pomagajo.

S ponosom pove, da je trem osebam rešila življenje. Pred leti, ko je neko podjetje izvajalo brezplačne preglede krvi, je dve udeleženki opozorila na slabo stanje njunih krvnih slik in izkazalo se je, da je šlo pri obeh za levkemijo. Zahvaljujoč hitremu odkritju sta se obe zdravili pravočasno in uspešno. Enako ji je v spominu ostal gospod, pri katerem je zaznala odstopanja v ritmu bitja srca. Po njenem opozorilu je šel na pregled k svojemu zdravniku, kjer so mu diagnosticirali srčno aritmijo, ki jo je zahvaljujoč zgodnjemu odkritju uspešno zdravil in obvladoval.

To, da nekomu pomaga, jo navda z neizmernim zadovoljstvom. Opaža, da so meritve postale tudi priložnost za druženje, saj se jih mesečno udeležujejo isti ljudje. Veliko jih pride že pol ure pred dogovorjeno uro, saj ta čas izkoristijo za klepet z drugimi in ostajajo povezani v skupnosti. Hkrati pa se jim na meritvah vedno znova pridružujejo tudi nove osebe. Pogreša le udeležbo mlajših. Meni, da ti niso dovolj seznanjeni z možnostjo meritev in so po večini mnenja, da so te namenjene zgolj starejšim.

Z veseljem ugotavlja, da je prostovoljstvo danes dobro organizirano. Sama sodeluje pri meritvah pretežno s prostovoljko Rdečega križa Dravlje, gospo Heleno Kapun.

Pove nam, da v podjetju Krka, kjer je bila zaposlena, še danes potekajo redni programi prostovoljstva, ki se jih mladi, ki so v procesu šolanja z veseljem udeležujejo in tako pridobivajo dragocene izkušnje. "Prostovoljstvo je danes prepoznano in cenjeno," pravi. Meni, da je zavest o tem, da je prostovoljstvo vrednota, predvsem stvar vsakega posameznika, njegove percepcije, vzgoje, navad ipd. Vsem oklevajočim pa polaga na srce: "Treba se je vreči v vodo in poskusiti. Nekaj lahko družbi prispeva prav vsak!" Tudi njej se namreč kak dan zgodi, da ni razpoložena, a se vseeno odpravi od doma, da opravi svoje prostovoljsko delo. Domov nato prihaja zadovoljna in polna lepih občutij, jutranji dvomi so pozabljeni. Doma pa jo že nestrpno pričakuje belo–črn muc Feliks, rešenček iz zavetišča, ki ji ga je izbral vnuk in nama je delal družbo tudi v času pogovora.