Marjeta Ajnik je že kot otrok rada pomagala sosedom, jim prinašala stvari iz trgovine, v osnovni šoli je kot podmladek Rdečega križa sodelovala pri zbiranju prostovoljnih prispevkov in pomagala starejšim v soseščini. Za vključitev v Krajevno organizacijo Rdečega križa Ljubo Šercer jo je aprila 1982 navdušila ena od sosed, prav tako prostovoljka, danes žal že pokojna, gospa Brigita Vrabec.

Sebe opiše kot osebo, ki rada pomaga, drugi najdejo zanjo še več lepih lastnosti: je pridna, poštena, pravična in zanesljiva oseba.

Nikoli ni razmišljala, da bi delovala v kakšni drugi humanitarni organizaciji, saj ji je Rdeči križ najbližje in se v njem počuti dobro. Z organizacijo in sodelavkami_ci Rdečega križa zelo dobro sodeluje. Pove, da ji je njena teta, ki je živela v Bosni, večkrat dejala, da brez Rdečega križa Slovenije ne bi preživeli vojne. Ta jim je nudil potrebno pomoč, iznajdljiv pa je bil tudi stric sam, saj je na vrhu bloka ustvaril pravi skriti vrt, na katerem so v času vojne pridelovali paradižnik, krompir in svežo zelenjavo. "Jaz, če nekaj dam, ne dam zato, ker imam preveč, temveč zato, ker vem, kako je, če nimaš. Tudi sami smo bili na tem," nam pove Marjeta.

Celo življenje je bila aktivna krvodajalka in v času svoje aktivne zaposlitve tudi organizatorica krvodajalskih akcij v podjetju, v katerem je bila takrat zaposlena. Rada se spominja časov, ko so bili krvodajalci iz Slovenije pobrateni s krvodajalci iz italijanskega mesta Parma. Veliko vezi se je spletlo v medsebojnih druženjih in na izletih. "Nekoč je bilo krvodajalstvo bolj podprto s strani delodajalcev, danes je zavest o tem področju manjša. Veliko se je spremenilo in ne vse nujno na boljše," ugotavlja.

Med leti 1991 in 1993 je ob službi delala še kot prostovoljka v begunskem centru na Šmartinski cesti, bila je članica odbora na mestnem Rdečem križu, članica nadzornega odbora, častnega razsodišča, sodelovala je  v različnih komisijah, po upokojitvi pa kot predsednica KORK Ljubo Šercer. Za svoje prostovoljsko udejstvovanje je prejela kar nekaj priznanj: priznanje za krvodajalstvo, diplomo za dolgoletno delo pomoč in podporo pri uresničevanju humanitarnega dela, zahvalo za humanost in plemenito delo, leta 2015 Zlati znak Rdečega križa, leta 2021 posebno priznanje za požrtvovalno in nesebično delo v času epidemije, letos pa kot članica KORK Ljubo Šercer še priznanje Naj prostovoljec in naj prostovoljka leta 2022.

Prostovoljstvo ji prinese dober občutek, nam zaupa. "Povsem drugače se počutiš, če veš, da si nekaj dobrega naredil. To, da vidiš, da so ljudje zadovoljni, veseli." Sama je zelo pozorna na pravičnost!

"Prostovoljstvo v sodobnem času je drugačno," ugotavlja: "Nekateri mislijo, da sami ne bodo nikoli v taki poziciji, da bi potrebovali pomoč, a tega zagotovo nikoli ne moreš vedeti." Žalosti jo, da se dogaja, da je toliko ljudi, ki po upokojitvi ne zmorejo preživeti z zasluženo pokojnino. Na lanskoletni rehabilitaciji v zdravilišču je spoznala gospo, ki se preživlja z zelo skromno pokojnino 250  evrov in varstvenim dodatkom. Pove, da je gospe podarila svojo krtačo za lase, saj je ta ni imela …  in papirnate robčke. Pokazala ji je, kako deluje tuš, saj je bil sodoben in ga gospa ni znala uporabljati. "Skromna dejanja," pravi: "a gospa je bila ob tem vidno ganjena, od veselja je zajokala!" 

"K prostovoljstvu bi morali nagovarjati mlade, saj nas je večina prostovoljcev že v letih," ugotavlja. Pogosto imajo ljudje v sebi miselnost, da narediti nekaj za drugega nima smisla. Prav  bi bilo, da bi se jih vključevalo več. Veliko se jih danes izgovarja na pomanjkanje časa: "Jaz za časa vojne na Balkanu pogosto nisem šla v službi niti na malico, da sem lahko šla čim prej pomagat v begunski center. Spomni se, kako težko je bilo komu izmed beguncev predati sporočilo, da je kak njihov bližnji preminul. To so težke izkušnje."

Skrbi jo, ker danes ne poznamo več ljudi okoli sebe. "Krajevna organizacija Rdečega križa je bila nekoč močna in je dosegala pomoči potrebne, danes nam to - tudi npr. zaradi zakona o varstvu osebnih dodatkov, ne uspeva več.  V blok se je priselilo veliko mladih družin, novih najemnikov, zato se sosedje med seboj ne poznamo več tako kot prej." V bloku, v katerem stanuje, je k sreči še precej po starem, še vedno se poznajo in je zato lažje. Veliko starejših danes je izključenih in prestrašenih, saj je bilo v preteklosti preveč zlorab … tudi to prostovoljkam_cem otežuje delo na terenu. Kljub vsemu pa ohranja vero v današnjo mladino: "Niso vsi enaki, veliko izmed njih je tudi takih, ki imajo srce na pravem mestu," je pomirjujoča.  Vzgoja za to se namreč prične že v vrtcu.

"Veliko več bi se lahko o prostovoljstvu govorilo tudi v medijih, pa ne zgolj za čas akcije, temveč skozi vse leto." Na ta način bi izpostavljali dobre zgodbe, poudarjali prave vrednote, nagovarjali dobro v ljudeh in tako spreminjali mišljenje ljudi.

Bodočim prostovoljkam_cem  sporoča: "Počutiš se drugače, če lahko nekomu pomagaš, če veš, da si nekomu nekaj dobrega naredil … kar srce ti zapleše, ko vidiš, da je nekdo vesel, ker si mu pomagal! Dobro se z dobrim vrača!"

V ponos ji je, da je v duhu prostovoljstva odrasla tudi njena hči Špela, prav tako aktivna prostovoljka Rdečega križa, sami pa smo se na lastne oči prepričali, da stopa na enako pot tudi njen 3-letni vnuček Marko.

Hvala, spoštovana gospa Marjeta, za vse, kar delate dobrega za ljudi v stiski in za zvestobo naši organizaciji in njenim načelom.