Dolgoletna prostovoljka Rdečega križa, gospa Majda, je poslanstvo prostovoljke Rdečega križa opravljala celo svoje življenje. Zaradi izkušnje vojne in stanja, ki ga je vojna povzročila med ljudmi, ko je nastopil čas, ko je moral prav vsak poprijeti za delo, delovati solidarno in pomagati tistim, ki sami niso zmogli, se je vključila v organizacijo Rdečega križa, sprva v Kranju, kjer je takrat bivala, nato v centru Ljubljane.

Odraščala je v družini, kjer je bil oče bolj popustljiv in je otrokom kupoval sladoled, mati pa je bila tista "ta stroga", nam je zaupala ob zadnjem obisku. Rada se je pohecala, da je bila deležna "avstro-ogrske" vzgoje. V šoli ji je šlo dobro, za črko z je bila v lepopisju še posebej pohvaljena, le z matematiko se nista razumeli. Tudi glasbeno vzgojo je imela neocenjeno, češ da ni imela posluha. Njeno vztrajnost in samodisciplino tako dobro ponazarja dejstvo, da se je navkljub temu kasneje naučila igrati na harmoniko. "Ne po posluhu … tega nisem imela, temveč po zaporedju potez, ki jih je treba narediti, da iz inštrumenta izvabiš zvok," nam je pojasnila ob zadnjem srečanju.

Prostovoljstvo je bilo zanjo nekaj samoumevnega, saj smo "vendarle ljudje in je povsem naravno, da boš revežu v stiski pomagal," je dejala. Ravnala se je po načelu humanosti. Ni razumela, da smo dopustili, da se je svet v zadnjih desetletjih tako spremenil, da vsakdo gleda predvsem nase in da v šolah ni več avtoritete učitelja, predvsem pa, da v svetu še vedno divjajo vojne. Sama je imela pred očmi vedno najprej druge.

Vzgoja za solidarnost se začne že od malega, nam je pravila in bila mnenja, da bi starši in šola morali bolj vzgajati za solidarno družbo in prikazovati prostovoljstvo kot nekaj, s čimer obogatimo življenje tako sebi kot drugim.

Gospa Majda je bila med ljudmi poznana kot tista "dobra vila, ki poskrbi za marsikaj". Že od nekdaj so bila v bloku, v katerem je bivala, prav njena vrata tista, pred katera so stanovalci odložili rabljena oblačila, saj so vedeli, da bo poskrbela, da gredo naprej v prave roke. Njene spretne roke so za pomoči potrebne napletle nešteto nogavic, vsako leto jih je spletla tudi za humanitarni projekt Izmenjevalnica. To je počela z veseljem in zavedanjem, da na ta način nekomu pomaga.

Z leti čedalje je vse več časa preživljala na Dolenjskem, kjer je bil po njenih besedah "zrak bolj mil". A se je vedno, ko je prišla v Ljubljano, z veseljem srečala z ostalimi prostovoljkami Rdečega križa v centru Ljubljane ali obiskala zaposlene na sedežu RKS-OZLJ na Tržaški cesti.