Helena Kapun je prostovoljka Rdečega križa že od leta 1990. Spomni se, da so takrat zbirali oblačila še po hišah. Po odhodu takratne prostovoljke RK, gospe Pepce, v dom za starejše, se je pridružila prostovoljki Marjeti Brumen pri izvajanju meritev krvnega tlaka in sladkorja. Meritev se udeležujejo predvsem starejši, upokojeni, ter tisti, ki se tudi sicer redno udeležujejo telovadbe v okviru društva upokojencev, nam zaupa. Kot prostovoljka je pomagala tudi pri razdeljevanju humanitarne pomoči, a tega je že dolgo, skromno pripomni.

Po poklicu je krojačica, a je vse do propada podjetja Dekorativna delala kot administratorka. Šivala pa je zgolj za domače, pravi, pa kakšno krilo je tudi še naredila. "Sedaj vsi nosijo le še hlače in povpraševanja po krilih skorajda ni več," ugotavlja.

Za prostovoljstvo se je odločila po izgubi zaposlitve v Dekorativni. "Nekako je bilo treba strukturirati dan, mu dati vsebino, pa še družbo sem imela," pravi. Sedaj se je prostovoljcem Rdečega križa pridružil tudi njen soprog Ignac, saj ima po upokojitvi več časa tudi za to.

Za Rdeči križ v Dravljah se je odločila, ker je bil pri roki, v njeni bližini, in poznala je že veliko ljudi, ki so bili vključeni vanj. "Humanitarci so dobri ljudje," pravi. Spominja se gospe Ane, ki je bila prav tako humanitarna delavka, ki je sama zelo težko hodila, a ji je ponudila pomoč pri hoji takrat, ko je bila gospa Helena operirana na kolkih in je hodila še s pomočjo bergel. "Prostovoljstvo postane sčasoma način življenja. Imaš vzpostavljeno strukturo v dnevu, npr. ob torkih imaš meritve, pa potem telovadbo itd. Čas hitreje mine in lažje se orientiraš."

Do ljudi je prijazna, skrbna, veliko ji pomeni humanost, to, da znaš biti človek do ljudi. Sama že od nekdaj rada pomaga drugim. Odkar je zraslo v njeni okolici veliko blokov, ne pozna več toliko prebivalk in prebivalcev Dravelj, prej so ji bili ljudje v bližnji okolici bolj poznani. Dravlje so postale velike in zelo poseljene. Veliko ljudi se je na novo priselilo, zato ji pri prepoznavanju potreb po pomoči pomagajo prostovoljke, ki živijo v blokih. Opaža, da se starejši pogosto bolj zapirajo v svoja stanovanja, so bolj prestrašeni in neradi odprejo vrata nepoznanim ljudem. Meni, da je to zaradi tega, ker je bilo v preteklosti preveč različnih zlorab. Opaža pa tudi, da ljudje humanitarnost v družbi pogosto zlorabljajo. Marsikdo nima več lepega mnenja o humanitarnih organizacijah. "Taki nam očitajo, da ljudi preveč razvajamo in jim dajemo potuho!" A obstajata dve vrsti ljudi: taki, ki humanitarnost cenijo in taki, ki je ne. Tako je od nekdaj, pripomni.

Mladi so danes bolj individualni, bolj se zanimajo samo zase, za svoje računalnike in telefone, ne družijo se toliko, zato je mnenja, da je prav to vzrok, da upada zanimanje za sodelovanje v vseh društvih in organizacijah, ne samo v humanitarnih, temveč tudi v npr. turističnem društvu, na čistilnih akcijah ipd. Povsod naletimo na manjšo udeležbo mladih in takšno je stanje tudi v organiziranem prostovoljstvu. Veliko ljudi med nami želi imeti predvsem lastno korist, kar jo žalosti. Vzgoja danes je drugačna, saj mladi veliko preveč časa preživijo na napravah in ne v resničnem svetu, ugotavlja.

Za spodbudo mlajšim prostovoljcem, da se vključijo v prostovoljske programe lokalnih organizacij, pravi: "Poskusite! Lep je občutek, da si nekomu pomagal."

Hvala, spoštovana gospa Helena, da ste del naše velike skupnosti s plemenitim poslanstvom.