"Tana, Tanja, Sandra, Aleksandra … na vsa imena slišim," pravi prostovoljka in članica KORK Ljubo Šercer, gospa Aleksandra Ungar. Mi ji bomo rekli Tanja, saj Aleksandro uporablja le v uradnih zadevah. Ime ji je nadela njena, zdaj že pokojna, sestra in prijelo se je … tudi med prebivalci blokov na območju Šiške.

V svet prostovoljstva ji je že kot desetletni deklici vrata odprla mama, ki je bila bolničarka Rdečega križa že vse od leta 1951. Tanja ji je po okoliških blokih pomagala raznašati vabila Rdečega križa … več kot 20 blokov je bilo treba obhoditi in izročiti vabila v roke pravim osebam! Močan vpliv na njeno prostovoljsko udejstvovanje je imela tudi njena stara mama, ki je bila diplomirana babica, kar je bila tedaj prava redkost. Aleksandra jo je pogosto spremljala na terenu in občudovala dojenčke.

Sama je najprej delovala v Civilni zaščiti, sodelovala je z gasilci, hodila na protipotresne vaje – njena ekipa je na tekmovanju v Prekmurju dosegla 3. mesto! Všeč se ji je bilo učiti, saj prej možnosti šolanja ni imela. Nesreča pri sankanju v otroštvu jo je namreč prikrajšala za marsikatero izkušnjo. Neuresničena ji je ostala želja po izobraževanju za medicinsko sestro, kasneje je opravila trgovsko, komercialno in poslovodsko izobraževanje. Pravi, da je bila v vlogi medicinske sestre žal le doma … kot mlado dekle je negovala očeta, kasneje mamo, sedaj pa občasno pomaga svoji teti.

Prvi spomini na Rdeči križ ji prikličejo podobo lesene kolibe, ki je nudila prostor, kjer so kuhali klobase za pogostitev starejših ob državnem prazniku 29. novembra. Takrat je bila hrana še na karte, zbirala so se oblačila, prostovoljke so vse delale same, brez kakršnih koli olajšav.

Danes je Aleksandra aktivna na več področjih, rada poje, do nedavnega je plesala folkloro, to ji ohranja stabilnost in osmisli poupokojitveno obdobje, pravi. Največji poudarek daje srčnosti, humanosti … v njej je močna želja pomagati ljudem, ne samo dajati temveč razdajati se! Spomni se časa kovida in družine s tremi otroki, ki jim je prinesla darila in pakete v najhujšem času zaprtja. In nesrečnika pred trgovino, ki mu je priskrbela hrano še za nekaj dni vnaprej, Pravi, da je potrebno ljudi opazovati. Tako zaznaš njihovo stisko in pomagaš po lastnih močeh. "Zakaj ne bi imeli vsi in ne le jaz?" razmišlja naglas. Opazuje starejše v svoji okolici in pove, da so pogosto prestrašeni. Sami si ne znajo pomagati, pogosto izgubijo smisel življenja. Sama je polna življenja, zato se z zadovoljstvom razdaja skupnosti.

Ko jo povprašam o izkušnji, ki se ji je najbolj vtisnila v spomin, mi pove zgodbo o starejši ženski, ki je hodila s pomočjo palice in je prišla iz trgovine, v kateri je nabavila polno in težko vrečo jestvin. Tanja je opazila, da gospa zelo težko hodi in da je vreča zelo težka, zato je pristopila in jo vprašala, ali nima nikogar, ki bi ji pomagal nesti. Odgovor jo je presenetil: "Nikogar, ker so vsi v službah, vnuk pa še spi. Jaz grem sama v trgovino, nabavim za vse in za vse tudi skuham." Tanja je bila nad tem ogorčena, gospe je pomagala nesti stvari do doma, kjer je opazila, da vse to stara gospa znosi sama vse do 3. nadstropja brez dvigala! Med hojo se je z gospo pogovarjala in ji prijazno svetovala, da naj vnaprej za pomoč pri nabavi in nošenju poprosi vnuka, saj je mlad in bo to lahko storil mimogrede. "Gospa, vi ste angel božji, vi ste Rdeči križ!" ji je z neizmerno hvaležnostjo rekla gospa, ki na to rešitev še pomislila ni. Ob prihodu v njeno stanovanje v 3. nadstropju je na kuhinjski mizi opazila prelep šopek in vse od tedaj poskrbi, da ga ima vedno na mizi tudi sama.

Tanja ima za seboj dolgo zgodovino pomoči drugim. Življenje je rešila trem utapljajočim se osebam, eni v Šmarjeških toplicah in dvema otrokoma v koloniji, kjer je sodelovala kot vodička. "Pomembno je, da ljudi opazujemo, da zaznamo potrebo po pomoči," nam pojasni. Občutja ob tem, ko nekomu priskoči na pomoč, opiše: "To me izpopolni, občutek, ko notranja čustva privrejo na plano!"

Prostovoljstvo danes sprejemamo kot nekaj samoumevnega, zaboli jo, kadar naleti na koga, ki meni, da je delo prostovoljcev nekaj obveznega. Skrbi jo, ker humanitarne organizacije ne uživajo več zaupanja v družbi, vse preveč je posameznikov, ki delujejo razdiralno. Skrbi jo tudi za podmladek Rdečega križa. Meni, da bi jih najlažje privabili z aktivnostmi spontanih druženj, kot so npr. izleti, ki se jih tudi sama z veseljem udeležuje. "Mladi potrebujejo spodbudo nekoga, ki jim bo odprl vrata v svet prostovoljstva … naj se vključijo v naše aktivnosti," pravi, "in veselje do prostovoljstva bo prišlo povsem spontano!"