Aleksandra Ungar

Dragica Kresnik

Prostovoljka in članica Rdečega križa v Novem Polju, gospa Dragica Kresnik, sodeluje z RKS-OZ Ljubljana že vse od leta 1985. »Glavnino vse dejavnosti nosi sosed Mitja, nam je povedala, ki je nadvse dejaven in skrben prostovoljec.«  Po poklicu administratorka, ki je bila zaposlena na področju sociale, se je Rdečemu križu pridružila iz povsem logičnih nagibov, pravi: »Da storiš nekaj dobrega in dobiš v sebi dober občutek, ker si to storil.«

Ostale prostovoljke in prijateljice jo opišejo kot toplo in zelo razumevajočo osebo, ki je pozorna na ljudi, opazuje njihovo počutje, vedenje, izražanje. Pravi, da zna poiskati opravičilo za vedenje vsakogar, vedno se namreč vpraša, kakšne tegobe so ga potisnile v položaj, da se odziva na primer na neprimeren način.   »Humanost,« pravi, »je osnova za vse.«

Njene prostovoljske aktivnosti v Rdečem križu zavzemajo predvsem pomoč ljudem na domu, delitev paketov humanitarne pomoči ter obiskovanje starejših in bolnih. V začetkih delovanja njihove organizacije Rdečega križa v Novem Polju so prejeli določena živila v velikih količinah, ki so jih nato prostovoljke morale same preliti, pretresti ipd. v manjše količine, tako, da je bilo zadoščeno potrebam vseh. »Ljudje živimo v različnih razmerah, nekateri so večji reveži kot drugi, zato smo vedno poskrbeli, da smo pomoč razdelili glede na potrebe,« nam zaupa.

Zaupa nam tudi izkušnjo, ki se jo je močno dotaknila, o prijateljici iz mladosti, ki ima za seboj izredno težko življenje. Poročila se je mlada, kot je bilo tedaj pogosto, in rodila tri otroke. Prvega otroka, deklico, je rodila močno prizadeto, drugo deklico zdravo, tretji otrok, sin, pa je zelo težaven še danes. Ob vsem tem je zbolel za Parkinsonovo boleznijo še soprog. Gospa, ki je bila zelo nežne, krhke narave, se je zaprla vase, sama si ni znala pomagati, zato so postale prostovoljke Rdečega križa na njo pozorne in jo večkrat povprašajo, če potrebuje pomoč. 

Prav za vsako ponujeno pomoč je gospa iskreno hvaležna, nam zaupa Dragica. 

Z vključitvijo v Rdeči križ v Novem Polju se je gospa Dragica obdala s krogom čudovitih ljudi, kot sama pravi, s katerimi je zelo povezana.  Nudijo ji občutek varnosti, pomoč in dobro družbo. Občutek, da si nekomu pomagal, je neprecenljiv, prav tako tudi občutek sprejetosti. Hvaležna je, da je lahko del organizacije rdečega križa v Novem Polju, saj ob tem prejema pomemben občutek pripadnosti.

Meni, da prostovoljstvo danes ni več tako prepoznavno oz. cenjeno, kot je bilo nekdaj. Mladi se v prostovoljstvo premalo vključujejo, več bi na tem področju morale storiti tudi šole. Enako kot poudarjajo pomen športa, bi morali tudi solidarnost, je mnenja. 

 »To se začne že v vrtcu, ko otroke učimo, da si igrače med seboj posojajo, delijo … iz malega raste veliko,« pravi gospa Dragica. »Vzgajati je treba na način, da postane prostovoljstvo način razmišljanja in ravnanja.«

In še sporočilo tistim, ki oklevajo, ali naj se pridružijo prostovoljcem Rdečega križa: »Pridite, pridružite se nam! Imeli boste dobro družbo in pomagali pomoči potrebnim … poskusite, kot mladi imate to moč, ki jo lahko namenite pomoči drugim. Pa še zabavamo se!«

Helena Kapun

Helena Kapun je prostovoljka Rdečega križa že od leta 1990. Spomni se, da so takrat zbirali oblačila še po hišah. Po odhodu takratne prostovoljke RK, gospe Pepce, v dom za starejše, se je pridružila prostovoljki Marjeti Brumen pri izvajanju meritev krvnega tlaka in sladkorja. Meritev se udeležujejo predvsem starejši, upokojeni, ter tisti, ki se tudi sicer redno udeležujejo telovadbe v okviru društva upokojencev, nam zaupa. Kot prostovoljka je pomagala tudi pri razdeljevanju humanitarne pomoči, a tega je že dolgo, skromno pripomni. 



Po poklicu je krojačica, a je vse do propada podjetja Dekorativna delala kot administratorka. Šivala pa je zgolj za domače, pravi, pa kakšno krilo je tudi še naredila. »Sedaj vsi nosijo le še hlače in povpraševanja po krilih skorajda ni več,« ugotavlja.

Za prostovoljstvo se je odločila po izgubi zaposlitve v Dekorativni. »Nekako je bilo treba strukturirati dan, mu dati vsebino, pa še družbo sem imela,« pravi. Sedaj se je prostovoljcem Rdečega križa pridružil tudi njen soprog Ignac, saj ima po upokojitvi več časa tudi za to. Za Rdeči križ Dravlje se je odločila, ker je bil pri roki, v njeni bližini in poznala je že veliko ljudi, ki so bili vključeni vanj. »Humanitarci so dobri ljudje,« pravi. Spominja se gospe Ane, ki je bila prav tako humanitarna delavka, ki je sama zelo težko hodila, a ji je ponudila pomoč pri hoji takrat, ko je bila gospa Helena operirana na kolkih in je hodila še s pomočjo bergel.

»Prostovoljstvo postane sčasoma način življenja. Imaš vzpostavljeno strukturo v dnevu, npr. ob torkih imaš meritve, pa potem telovadbo itd. Čas hitreje mine in lažje se orientiraš.«

Do ljudi je prijazna, skrbna, veliko ji pomeni humanost, to, da znaš biti človek do ljudi. Sama že od nekdaj rada pomaga drugim. Odkar je zraslo v njeni okolici veliko blokov, ne pozna več toliko prebivalk in prebivalcev Dravelj, prej so ji bili ljudje v bližnji okolici bolj poznani. Dravlje so postale velike in zelo poseljene. Veliko ljudi se je na novo priselilo in ker jih sama ne pozna več toliko, ji pri prepoznavanju potreb po pomoči pomagajo prostovoljke, ki živijo v blokih. Opaža, da se starejši pogosto bolj zapirajo v svoja stanovanja, so bolj prestrašeni in neradi odprejo vrata nepoznanim ljudem. Meni, da je bilo v preteklosti preveč različnih zlorab.

Opaža pa tudi, da ljudje humanitarnost v družbi pogosto zlorabljajo. Marsikdo nima več lepega mnenja o humanitarnih organizacijah. »Taki nam očitajo, da ljudi preveč razvajamo in jim dajemo potuho!« A obstajata dve vrsti ljudi: taki, ki humanitarnost cenijo in taki, ki je ne. Tako je od nekdaj, pripomni.

Mladi so danes bolj individualni, bolj se zanimajo samo zase, za svoje računalnike in telefone, ne družijo se toliko, zato je mnenja, da je prav to vzrok, da upada zanimanje za sodelovanje v vseh društvih in organizacijah, ne samo v humanitarnih temveč tudi v npr. turističnem društvu, na čistilnih akcijah ipd. Povsod naletimo na manjšo udeležbo mladih in tako stanje je tudi v organiziranem prostovoljstvu. Veliko ljudi med nami želi imeti predvsem lastno korist, kar jo žalosti. Vzgoja danes je drugačna, saj mladi veliko preveč časa preživijo na napravah in ne v resničnem svetu.

Za spodbudo mlajšim prostovoljcem, da se vključijo v prostovoljske programe lokalnih organizacij, pravi: »Poskusite! Lep je občutek, da si nekomu pomagal!«

Jelka Pangeršič

Gospa Jelka je že od leta 1985 članica Krajevne organizacije Rdečega križa Novo Polje. Pove nam, da ji je krog prostovoljcev in prostovoljk Rdečega križa nudil pomoč v slabih časih in družbo, ki jo potrebuje prav vsak. Rada peče in je ena tistih, ki z veseljem speče kaj za druge, sama pa ni tako sladkosneda, nam zaupa.

Sebe opiše kot osebo dobre narave, ki rada pomaga drugim. Za seboj ima tragično življenjsko zgodbo, saj se ji je med zidavo hiše ponesrečil soprog in je morala hišo sezidati do konca sama. V vojski je kasneje preminul tudi njun edini sin.

V veselje ji je vrt, rožice, ki rastejo, pa tudi plevel, ki ga je trenutno največ, hudomušno pristavi. Rada plete, tudi šolala se je za pletiljo v Tomačevem. S tem osmisli svoj dan, hkrati pa osreči druge. Zelo dobra je v tem, pravijo njene prijateljice, ki kar ne morejo prehvaliti njenih ročnih spretnosti. Nedavno je prijateljici, ki je postala prababica, spletla odejico, jopico in čeveljčke za dojenčka. Ostale prostovoljke pristavijo, da že razmišljajo o tem, da bi njene izdelke razstavili in jih dali na ogled še drugim.

S prostovoljstvom v Rdečem križu si je izpolnila svojo željo, da pomaga tistim, ki pomoč res zelo potrebujejo. »Nekateri,« pravi, »so res veliki reveži.«

Posebej ji je ostala v spominu mlada in nadvse prijazna ter skromna mamica, kateri je dostavljala humanitarne pakete pomoči. Nekateri nimajo nikogar na svetu, nikogar, ki bi jim lahko nudil pomoč in oporo, zato je dobro, da obstajajo organizacije, kot je Rdeči križ, ki imajo to moč in poslanstvo. »Včasih pa je dovolj že topla beseda, ki jo namenimo nekomu. Za nekoga je to veliko dejanje.«

Meni, da današnji čas ne poudarja dovolj solidarnosti med nami. Vse preveč je takih, ki nimajo nikogar, ki so osamljeni, umirajo sami in jih nihče ne pogreši tudi po več dni. Sama je srečna, ker je tekom prostovoljstva v Rdečem križu spoznala ljudi, ki so nanjo pozorni in na katere se lahko zanese.

 »Najboljše odnose je treba imeti prav s sosedi,« je mnenja. Srečna je, ker ima sama s sosedi zelo dobre odnose, skoraj kot ena družina so in včasih jo vzamejo s seboj tudi na morje. Nanjo so zelo pozorni in hitro jih zaskrbi, če jo pokličejo in se jim ne oglasi. Mobitela namreč ne mara nositi s seboj na vrt, pravi, da je to povsem nepotrebna nadloga, pa čeprav jo prav vsi prepričujejo, kako priročno ga je imeti ob sebi. »Kaj pa, če padeš na vrtu ali po stopnicah za v klet? Tako nas boš najlažje priklicala,« jo prepričujejo, saj so še vedno pod vtisom nedavnega dogodka, ko je niso uspeli priklicati na telefon, a je bila Jelka k sreči le na vrtu, zatopljena v svoje rožice.

S prostovoljstvom zadovolji svojo potrebo po tem, da pomaga drugim.  »Da lahko nekomu daš nekaj, kar pač imaš in lahko daš. Dobro se z dobrim vrača in obdana sem z ljudmi, ki so dobri! To je ugotovil tudi možakar, ki v našo sosesko dostavlja kruh. Začuden je bil, kako povezani smo in kako lepo sodelujemo med seboj … kot ena velika družina funkcioniramo.«

Pravi, da star človek ne potrebuje veliko. Vajen je skromnosti, vse je ustvaril iz nič. Sama je predvojni otrok in je že od malega vajena skromnosti. S toplino v glasu nam pripoveduje, kako so kot majhne deklice s sestrami podedovale rabljena oblačila od žlahte, ki je živela v boljših razmerah. In kako vesele so bile 'novih' rabljenih oblačil!

»Ta mlade je treba vpeljat v prostovoljstvo,« je odločna. »Starši bi morali storiti za to največ, a so otroci vse preveč prepuščeni sami sebi. Danes so otroci lahko zelo zlobni, če se ne pogovarjamo z njimi, celo dekleta se pretepajo med seboj. Manjka prenos izkušenj s starejših na mlajše, saj starši zaradi različnih delovnih obveznosti preživijo z otroki premalo časa.«

Nekomu, ki še omahuje, ali naj se pridruži prostovoljcem, sporoča: »Le odloči se in pridi … delat, delat, delat … tako je govorila že naša mama. Kdo te bo pa maral, če ne boš nič znala in delala, nam je govorila.« 💜

Ponosna je, da pri svojih letih še nikoli ni potrebovala bolnišničnega zdravljenja in da ji zdravje kar dobro služi. Nekaj zdravstvenih tegob je sicer že prišlo z leti, pravi, a jih sprejema kot del življenja. Predvsem pa je srečna, ker je lahko del najboljše medsosedske skupnosti v Novem Polju.

Marina Kovač

Z Marino Kovač, upokojeno medicinsko sestro in nadvse aktivno prostovoljko Rdečega križa na Vrhovcih, smo se pogovarjali ob obisku pri nekdanji predsednici KORK Vrhovci, Mariji Marolt. Zaupala nam je, da še vedno zelo dobro sodelujeta.

Z Rdečim križem na Vrhovcih je povezana že vse od leta 2006. Takrat se je namreč upokojila in ponovno priselila na Vrhovce, kjer so jo povabili na sestanek Rdečega križa na Vrhovcih. Prosili so jo, da bi izvajala meritve in ji za ta namen kupili aparat za merjenje pritiska. "Še danes ga uporabljam!" se pohvali. V projektu Postaja Rdečega križa opravlja meritve krvnega sladkorja, holesterola, pritiska in kisika v krvi. Pove, da danes izvaja meritve že v desetih krajevnih organizacijah Rdečega križa, sodeluje pa tudi na vseh večjih prireditvah v Ljubljani.

"Predsednica Krajevne organizacije RK na Vrhovcih sem postala povsem po naključju," se zasmeji. "Na nek sestanek sem zaradi meritev, ki sem jih izvajala pred tem v osnovni šoli, zamujala in ko sem prispela, so s takratno predsednico Metko Zadnikar ravno razpravljali o tem, kam naj ljudje pošiljajo pošto. Pa sem se oglasila in jim ponudila svoj nabiralnik …. in tako se je zgodilo," nam nasmejano pove.

Nekdaj je izvajala meritve v prostorih OŠ Vrhovci, a učencev je danes dvakrat več in šola je res zelo zasedena, zato jih sedaj izvaja v prostorih na Brdu. V aktivnosti meritev je vključila tudi stanovalke_ce varovanih stanovanj Zeleni gaj, na kar je zelo ponosna. Obišče jih dvakrat na leto in jih povabi tudi na letovanje starejših. "Kar veliko se jih odloči, da se letovanja udeležijo."

V prostovoljstvu uživa, nam pove, saj je res poseben občutek, ko nekomu pomagaš. Zaupa nam, da je precejšnjemu številu ljudi odkrila visoke vrednosti holesterola in jih še pravočasno napotila k zdravnikom. To, da jih je lahko s preventivnimi meritvami opozorila na ogrožajoče stanje (npr. visok holesterol ali povišan sladkor v krvi), jo navdaja s ponosom.

Vesela je, da je lahko prostovoljka prav na območju Vrhovcev, kjer prevladujejo individualne hiše in pozna večino ljudi, ki tam bivajo. Pove, da se vedno potrudijo, da vsem krajankam in krajanom Vrhovcev po dopolnjenem 75. letu voščijo ob rojstnem dnevu in jih obdarujejo z ročno izdelano voščilnico. Ta ima prav zaradi tega še posebno vrednost.

Marina je zelo aktivna članica odbora KORK Vrhovci in IO OZRK Ljubljana ter poverjenica na svojem območju za pridobivanje članstva, pobiranje članarine, prispevkov in nudenje pomoči ostarelim in socialno ogroženim osebam. Njim namenja še prav posebno pozornost. Trudi se, da jih redno obiskuje in preveri, ali morebiti potrebujejo pomoč.   

Lepe spomine ima na različne aktivnosti, ki so potekale pod okriljem Rdečega križa, na razne izlete in strokovne ekskurzije, tudi v sedaj poškodovano Bolnišnico Franjo, spominja se, kako so mnogim pomagali pri nakupu drv za kurjavo, mnogih novoletnih srečanj …

Na naše vprašanje, kaj jo motivira, da je vsa ta leta aktivna prostovoljka Rdečega križa, nam pove: "Ko si enkrat v krogu prostovoljstva, ne moreš več ven, saj je res poseben - dober občutek, ko veš, da delaš dobro." 

Meni, da se je mladim danes težje vključevati v prostovoljstvo, saj so skorajda vsi primorani ob rednih aktivnostih delati še kakšno postransko delo za zaslužek, s katerim si olajšajo preživetje in potem jim zmanjka časa.

Pove nam primer, v katerega strne izkušnjo svojega prostovoljstva. Na njenem območju je bivala gospa, nekdanja sošolka, ki se je zaradi različnih težav in bolezni zaprla pred celim svetom. Do ljudi je bila nezaupljiva, vedno se je počutila ogroženo, takšna je bila tudi do lastnih otrok. Pomoč vseh je odklanjala, enkrat pa je Marini uspelo, da ji je gospa odprla vrata. Takrat je ugotovila, da je gospe v hišo vdrla kanalizacija. Pomagala ji je in aktivirala pristojne, da so rešili težave s kanalizacijo, nato pa sodelovala tudi s Centrom za socialno delo, da so gospo namestili v ustrezno ustanovo in ji nudili hudo potrebno zdravstveno oskrbo. Na ta način je Marina pomagala ne samo gospe, ki je bila hudo bolna, temveč tudi njeni družini in okoliškim stanovalcem, ki jim je dobre medsosedske odnose oteževala prav njena nezaupljivost.

Na naše vprašanje, kaj meni o mladih in prostovoljstvu danes, nam pove, da mladino danes najlažje dosegamo z osebnim nagovorom, naj se vključijo v prostovoljstvo. Zdaj so drugačni časi, ljudje živijo drugače, pravi. "Raje se udeležujejo enkratnih akcij in se težje zavežejo k dolgoročnemu sodelovanju," je mnenja.

Za Marino so človeški odnosi vedno na prvem mestu in v prostovoljstvu vidi priložnost za povezovanje ljudi. "To vsi potrebujemo, saj smo vendarle družabna bitja."

Prostovoljstvo jo zadovoljuje, prav poseben občutek ji daje, nam zaupa in pristavi, da se njej malo že poznajo leta in da bo počasi tudi sama potrebovala pomoč za opravljanje prostovoljskega dela. "Mlada moč bi bila še kako dobrodošla," se nasmeji.

Marina Kovač je tudi prejemnica Zlatega znaka RKS, ki ga je leta 2015 prejela prav za njeno predanost prostovoljstvu in skrbi ter pomoči ljudem, ki so se znašli v življenjskih stiskah. 

Draga Marina, srčna hvala za vsa dobra dela, ki jih opraviš za ljudi, potrebne pomoči in za energijo, ki jo vlagaš v izpolnjevanje tega plemenitega poslanstva.

Marjeta Ajnik

Marjeta Ajnik je že kot otrok rada pomagala sosedom, jim prinašala stvari iz trgovine, v osnovni šoli je kot podmladek Rdečega križa sodelovala pri zbiranju prostovoljnih prispevkov in pomagala starejšim v soseščini. Za vključitev v Krajevno organizacijo Rdečega križa Ljubo Šercer jo je aprila 1982 navdušila ena od sosed, prav tako prostovoljka, danes žal že pokojna, gospa Brigita Vrabec.

Sebe opiše kot osebo, ki rada pomaga, drugi najdejo zanjo še več lepih lastnosti: je pridna, poštena, pravična in zanesljiva oseba.

Nikoli ni razmišljala, da bi delovala v kakšni drugi humanitarni organizaciji, saj ji je Rdeči križ najbližje in se v njem počuti dobro. Z organizacijo in sodelavkami_ci Rdečega križa zelo dobro sodeluje. Pove, da ji je njena teta, ki je živela v Bosni, večkrat dejala, da brez Rdečega križa Slovenije ne bi preživeli vojne. Ta jim je nudil potrebno pomoč, iznajdljiv pa je bil tudi stric sam, saj je na vrhu bloka ustvaril pravi skriti vrt, na katerem so v času vojne pridelovali paradižnik, krompir in svežo zelenjavo. »Jaz, če nekaj dam, ne dam zato, ker imam preveč, temveč zato, ker vem, kako je, če nimaš. Tudi sami smo bili na tem,« nam pove Marjeta.

Celo življenje je bila aktivna krvodajalka in v času svoje aktivne zaposlitve tudi organizatorica krvodajalskih akcij v podjetju, v katerem je bila takrat zaposlena. Rada se spominja časov, ko so bili krvodajalci iz Slovenije pobrateni s krvodajalci iz italijanskega mesta Parma. Veliko vezi se je spletlo v medsebojnih druženjih in na izletih. »Nekoč je bilo krvodajalstvo bolj podprto s strani delodajalcev, danes je zavest o tem področju manjša. Veliko se je spremenilo in ne vse nujno na boljše,« ugotavlja.

Med leti 1991 in 1993 je ob službi delala še kot prostovoljka v begunskem centru na Šmartinski cesti, bila je članica odbora na mestnem Rdečem križu, članica nadzornega odbora, častnega razsodišča, sodelovala je v različnih komisijah, po upokojitvi pa kot predsednica KORK Ljubo Šercer. 

Za svoje prostovoljsko udejstvovanje je prejela kar nekaj priznanj: priznanje za krvodajalstvo, diplomo za dolgoletno delo pomoč in podporo pri uresničevanju humanitarnega dela, zahvalo za humanost in plemenito delo, leta 2015 Zlati znak Rdečega križa, leta 2021 posebno priznanje za požrtvovalno in nesebično delo v času epidemije, letos pa kot članica KORK Ljubo Šercer še priznanje Naj prostovoljec in naj prostovoljka leta 2022.

Prostovoljstvo ji prinese dober občutek, nam zaupa. »Povsem drugače se počutiš, če veš, da si nekaj dobrega naredil. To, da vidiš, da so ljudje zadovoljni, veseli.« Sama je zelo pozorna na pravičnost!

»Prostovoljstvo v sodobnem času je drugačno,« ugotavlja: »Nekateri mislijo, da sami ne bodo nikoli v taki poziciji, da bi potrebovali pomoč, a tega zagotovo nikoli ne moreš vedeti.« Žalosti jo, da se dogaja, da je toliko ljudi, ki po upokojitvi ne zmorejo preživeti z zasluženo pokojnino. Na lanskoletni rehabilitaciji v zdravilišču je spoznala gospo, ki se preživlja z zelo skromno pokojnino 250 evrov in varstvenim dodatkom. Pove, da je gospe podarila svojo krtačo za lase, saj je ta ni imela … in papirnate robčke. Pokazala ji je, kako deluje tuš, saj je bil sodoben in ga gospa ni znala uporabljati. 

»Skromna dejanja,« pravi: »a gospa je bila ob tem vidno ganjena, od veselja je zajokala!« 

»K prostovoljstvu bi morali nagovarjati mlade, saj nas je večina prostovoljcev že v letih,« ugotavlja. Pogosto imajo ljudje v sebi miselnost, da narediti nekaj za drugega nima smisla. Prav bi bilo, da bi se jih vključevalo več. Veliko se jih danes izgovarja na pomanjkanje časa: »Jaz za časa vojne na Balkanu pogosto nisem šla v službi niti na malico, da sem lahko šla čim prej pomagat v begunski center. Spomni se, kako težko je bilo komu izmed beguncev predati sporočilo, da je kak njihov bližnji preminul. To so težke izkušnje.«

Skrbi jo, ker danes ne poznamo več ljudi okoli sebe. »Krajevna organizacija Rdečega križa je bila nekoč močna in je dosegala pomoči potrebne, danes nam to - tudi npr. zaradi zakona o varstvu osebnih dodatkov, ne uspeva več. V blok se je priselilo veliko mladih družin, novih najemnikov, zato se sosedje med seboj ne poznamo več tako kot prej.«

V bloku, v katerem stanuje, je k sreči še precej po starem, še vedno se poznajo in je zato lažje. Veliko starejših danes je izključenih in prestrašenih, saj je bilo v preteklosti preveč zlorab … tudi to prostovoljkam_cem otežuje delo na terenu. Kljub vsemu pa ohranja vero v današnjo mladino: »Niso vsi enaki, veliko izmed njih je tudi takih, ki imajo srce na pravem mestu,« je pomirjujoča. Vzgoja za to se namreč prične že v vrtcu.

»Veliko več bi se lahko o prostovoljstvu govorilo tudi v medijih, pa ne zgolj za čas akcije, temveč skozi vse leto.« Na ta način bi izpostavljali dobre zgodbe, poudarjali prave vrednote, nagovarjali dobro v ljudeh in tako spreminjali mišljenje ljudi.

Bodočim prostovoljkam_cem sporoča: »Počutiš se drugače, če lahko nekomu pomagaš, če veš, da si nekomu nekaj dobrega naredil … kar srce ti zapleše, ko vidiš, da je nekdo vesel, ker si mu pomagal! Dobro se z dobrim vrača!«

V ponos ji je, da je v duhu prostovoljstva odrasla tudi njena hči Špela, prav tako aktivna prostovoljka Rdečega križa, sami pa smo se na lastne oči prepričali, da stopa na enako pot tudi njen 3-letni vnuček Marko.

Hvala, spoštovana gospa Marjeta, za vse, kar delate dobrega za ljudi v stiski in za zvestobo naši organizaciji in njenim načelom.

Marjeta Ana Brumen

Prostovoljka Rdečega križa Dravlje se je Rdečemu križu pridružila po upokojitvi leta 2002. Kot mati samohranilka je imela v času delovne dobe preveč obveznosti in prav nič časa za prostovoljsko udejstvovanje, zato je po upokojitvi sprejela zavestno odločitev, da postane prostovoljka. Sprva se je pridružila Unicefu, kasneje pa se je na prošnjo takratne vodje prostovoljcev RK Dravlje, gospe Pepce Štublar, pridružila Rdečemu križu v Dravljah, kjer je dejavna še sedaj. Pravi, da ji je to v pomoč pri osmišljanju upokojitvenega obdobja, hkrati pa želi družbi vračati dobro.

Po poklicu je zdravnica, a zase pravi, da je bila preobčutljiva, da bi to tudi zares počela, zato si je našla delo na področju farmacije v Krki. Z zaposlitvijo je bila zelo zadovoljna. Njeno občutljivost in senzibilnost za potrebe in stiske drugih so zaznavali tudi v podjetju, kjer je bila neke vrste »mama na vodstvenem položaju«. V Rdečem križu lahko na nek način nadaljuje s svojim profesionalnim poslanstvom »pomagati ljudem«, zaradi strokovne izobrazbe pa je aktivna na področju meritev krvnega tlaka in sladkorja v krvi. Všeč ji je, da lahko na ta način ohranja stik s stroko.  

V ljudeh vedno išče dobro, je velika človekoljubka, kar nenazadnje odraža tudi njena izbira poklica, hkrati pa sta ji blizu načeli Rdečega križa: nepristranskost (med ljudmi ne dela razlik) in univerzalnost, tj. pravica in dolžnost vseh, da si med seboj pomagajo.

S ponosom pove, da je trem osebam rešila življenje. Pred leti, ko je neko podjetje izvajalo brezplačne preglede krvi, je dve udeleženki opozorila na slabo stanje njunih krvnih slik in izkazalo se je, da je šlo pri obeh za levkemijo. Zahvaljujoč hitremu odkritju sta se obe zdravili pravočasno in uspešno. Enako ji je v spominu ostal gospod, pri katerem je zaznala odstopanja v ritmu bitja srca. Po njenem opozorilu je šel na pregled k svojemu zdravniku, kjer so mu diagnosticirali srčno aritmijo, ki jo je zahvaljujoč zgodnjemu odkritju uspešno zdravil in obvladoval.

To, da nekomu pomaga, jo navda z neizmernim zadovoljstvom. Opaža, da so meritve postale tudi priložnost za druženje, saj se jih mesečno udeležujejo isti ljudje. Veliko jih pride že pol ure pred dogovorjeno uro, saj ta čas izkoristijo za klepet z drugimi in ostajajo povezani v skupnosti. Hkrati pa se jim na meritvah vedno znova pridružujejo tudi nove osebe. Pogreša le udeležbo mlajših. Meni, da ti niso dovolj seznanjeni z možnostjo meritev in so po večini mnenja, da so te namenjene zgolj starejšim.

Z veseljem ugotavlja, da je prostovoljstvo danes dobro organizirano. Sama sodeluje pri meritvah pretežno s prostovoljko Rdečega križa Dravlje, gospo Heleno Kapun.

Pove nam, da v podjetju Krka, kjer je bila zaposlena, še danes potekajo redni programi prostovoljstva, ki se jih mladi, ki so v procesu šolanja z veseljem udeležujejo in tako pridobivajo dragocene izkušnje.

»Prostovoljstvo je danes prepoznano in cenjeno,« pravi. Meni, da je zavest o tem, da je prostovoljstvo vrednota, predvsem stvar vsakega posameznika, njegove percepcije, vzgoje, navad ipd. Vsem oklevajočim pa polaga na srce: »Treba se je vreči v vodo in poskusiti. Nekaj lahko družbi prispeva prav vsak!« Tudi njej se namreč kak dan zgodi, da ni razpoložena, a se vseeno odpravi od doma, da opravi svoje prostovoljsko delo. Domov nato prihaja zadovoljna in polna lepih občutij, jutranji dvomi so pozabljeni. Doma pa jo že nestrpno pričakuje belo–črn muc Feliks, rešen iz zavetišča, ki ji ga je izbral vnuk in nama je delal družbo tudi v času pogovora. 

Maruša Maček

Skupaj z možem sta nadvse aktivna prostovoljca in člana Rdečega križa v Novem Polju že vse od njegovih začetkov leta 1985. Po poklicu je bila komercialistka. »Dobra kot duša,« jo opišejo sosede, zase pa pravi, da je preveč čustvena, občutljiva in da se ji vsakdo zasmili. Zelo je pozorna na ljudi v svoji okolici, na to, ali kdo potrebuje pomoč, se je morebiti komu zdravstveno stanje poslabšalo, so se spremenile njegove socialne razmere itd. Nedavno tega je bila na ulici oropana, a navkljub temu še vedno verjame v dobro v ljudeh.

Pomembna ji je dobrodelnost, to, da koga osreči. »Občutek zadovoljstva ob tem, da nekoga osrečiš, mu nekaj daš, brez da bi dobil kaj v zameno, je vreden več kot zlato!« Včasih so stiske ljudi skrite, veliko je tudi takih, ki pomoč odklanjajo, a je to ne odvrne od tega, da nanje ni pozorna in da jih spremlja … vsaj od daleč, za vsak slučaj, pravi. »Nikoli namreč ne veš, kdaj bo pomoč resnično potrebna in prav je, da smo na to pripravljeni.«

V času, ki ga namenja prostovoljstvu, zelo uživa. Rada obišče pomoči potrebne in jim prinese humanitarne pakete. »Sam bog vas je poslal,« jo že na vratih pričakajo. Ne razume pa tistih, ki ne delajo in si ne želijo delati. Sama pravi, da bi se za lažje preživetje lotila kakršnega koli dela, šla bi čistit, delat kar koli.

Mnenja je, da bi lahko bilo več aktivnih prostovoljk in prostovoljcev, predvsem mladih. S soprogom sta sicer poskušala okrepiti organizacijo Rdečega križa v Novem Polju z mlajšimi prostovoljci, a zaenkrat neuspešno. Skrbi jo, ker do sedaj še nista našla mlajše zamenjave za čas, ko sama ne bosta več zmogla prostovoljiti. 

V njej je začutiti prirojeno skrb za sočloveka. Rada skrbi za druge, rada jim kaj dobrega skuha in jih pogosti. Občuduje sosedo Jelko, ki je prav tako članica Rdečega križa v Novem Polju, ki pri 81-ih letih plete neverjetno lepe izdelke. »Kako spretna je in kako lepe vzorčke dela!«

Z nostalgijo se spominja novoletnih druženj, ko so prostovoljke Rdečega križa pripravile srečanje za vse prostovoljce in prostovoljke, za vse članice in člane, ko jim je lahko kaj dobrega skuhala, jih pogostila in na ta način malo pocrkljala.

S soprogom sta v veliko oporo starejšim članicam, predvsem pa ohranjata dober pregled nad potrebami ljudi v njihovi skupnosti v Novem Polju. Marsikomu v soseski ponudita brezplačen prevoz do zdravnika ali trgovine, če ga potrebuje. »Zakaj pa ne,« pravi, »midva še zmoreva in dokler bova lahko, bova pomagala.«

Najbolj jo osrečujejo tisti dnevi, ko z možem dostavljata humanitarne pakete pomoči. To, da nekomu lahko pomaga, jo napolnjuje z zadovoljstvom in hvaležnostjo do tega, kar ima.

In kaj sporoča vsem, ki še oklevajo, ali bi se vključili v prostovoljstvo? »Pojdite v to, da boste pomagali ljudem. Ljudje bodo srečni, še toliko bolj, če se boste vključili mlajši. Takrat boste tudi vi lahko začutili tisto zadovoljstvo, ki se rodi, ko nekomu pomagate. Velikokrat jim z možem pripovedujeva o tem, kako luštno je to in naj se nam pridružijo.«



Še posebej pa je izpostavila sodelovanje s sedanjimi zaposlenimi na RKS-OZ Ljubljana. »Tako lepo je sodelovati z njimi, vse lepo poteka in sodelovanje je res prijetno! Dobre ženske so, zlate duše in res je lepo sodelovati z njimi! Ko bi bilo vsaj več takšnih dobrih ljudi med nami. Da bi si ljudje lahko že samo s pogovori in druženjem lahko lajšali svoje bolečine.«

Mitja Maček

Dolgoletni prostovoljec in član Krajevne organizacije Rdečega križa Novo Polje, gospod Mitja Maček, je gonilna sila prostovoljcev na območju Ljubljanskega Novega Polja. Organiziran in strukturiran »tovariš«, kot najraje vidi, da ga nazivamo, se je na naš pogovor skrbno pripravil. Del KORK Novo Polje je že od samega začetka, zato nam je lahko podal zgodbo o zgodovini te krajevne organizacije iz prve roke. 

Ob ustanovitvi Krajevne organizacije Rdečega križa v Novem Polju je ta štela 18 članov. Organizirali so zbiralne akcije oblačil, skrbeli za pobiranje članarine, sodelovali so s šolami in vrtci, ob dnevu žena so ženske obdarovali z nageljnom in skromnim darilcem ipd. Na tiste čase ima lepe spomine. S pomočjo sponzorskih sredstev dveh lokalnih obrtnikov so leta 1988 ob krajevnem prazniku v Zajčji Dobravi organizirali srečanje 66 članov. Imeli so kulturni program, starejše občane so pogostili, tiste, ki se srečanja niso mogli udeležiti, pa so kasneje obiskali na domu in jih obdarili. Kar 54 članov je bilo leta 1988 starih nad 70 let. Kasneje so mejo premaknili za dekado navzgor in leta 1990 organizirali srečanje v Zajčji Dobravi, ki se ga je udeležilo 56 članov in članic, starejših od 80 let. 

Prostovoljci KORK Novo Polje so na domu obiskovali bolne, organizirali različna srečanja, prostovoljke so za ta namen spekle potice in različne druge dobrote, ob rojstnih dnevih so obdarovali svoje člane in članice, spomnili so se na vsakogar! 

Danes so v Novem Polju aktivni le še 4 člani, ki nudijo humanitarno pomoč,  pogosto pa tudi prevoze vsaj 10 osebam na območju Novega Polja. 

Mitja je po poklicu grafični tehnik, ki je vsa vabila za srečanja članov, čestitke za osmi marec ipd. izdelal sam.  Še danes je gonilna in povezovalna sila njihove ulice, ki šteje 43 hiš. Vedno je bil aktiven v različnih dejavnostih … med drugim je še danes navdušen ribič. Odraščal je sam z mamo in v skromnih razmerah v najemniškem stanovanju, zato pri ljudeh še posebej ceni skromnost, varčnost in poštenost. Že v otroštvu si je zadal cilj, da ne bo nikoli lačen. Poprijel je za vsakršno delo. Tako je med počitnicami hodil delat na žago, v hladilnico ipd., da si je lahko kupil hlače ali čevlje. Skupaj s soprogo sta začela graditi hišo v Novem Polju in si ustvarila lep dom in družino, predvsem pa sta spletla mrežo ljudi, ki ju obdaja.

Nekoč ga je nagovorila Natalija Šturm, tedanja aktivistka Rdečega križa, in ga povabila k sodelovanju. Na pobudo takratne predsednice KORK Novo Polje, gospe Jelke Bobnar, je prevzel njeno funkcijo. 

Z obžalovanjem gleda nazaj na obdobje osamosvojitve Slovenije, ki je »bila izredno srčno dejanje, a žal so se pojavili tudi ljudje s predolgimi prsti. »Marsikaj dobrega smo imeli, pa nismo znali obdržati. Veliko pa se je razvilo tudi novega in dobrega,« ugotavlja. 

Ves čas ga spremlja skromnost, lastnost, na katero je redno opominjal tudi aktiviste Rdečega križa. Spominja se, kako pogosto se je dogajalo, da so imeli starejši ljudje doma npr. celo vrečo sladkorja, pa so umrli zaradi lakote, saj jih nihče ni opazil, jim nudil opore, v družbi so bili prezrti, izključeni, zaprti do drugih, kar, kot pravi, ni dobro. To, da sosed ne ve za soseda, ga zelo moti in sam se vedno potrudi vzpostaviti stik z ljudmi.

Moti ga, da sistem v državi ne funkcionira dovolj dobro in da razne zbiralne akcije, ki niso transparentne, pogosto povzročijo, da ljudje izgubljajo zaupanje v humanitarne organizacije. Sam z vodstvom RKS-OZLJ zelo dobro sodeluje. Nemalokrat se zgodi, da prejme njihov klic s prošnjo, da obišče koga na terenu in preveri potrebo po pomoči, kar z veseljem stori.

»Prav bi bilo, da bi se v prostovoljstvo vključevalo čim več mladih,« pravi in ugotavlja »da je njihov način življenja drugačen, kot je bil v času njegove mladosti.« Mladi danes pogosto živijo na dobrinah staršev, njegova generacija je odhajala na svoje že prej, danes pa mladi bivajo v »mama hotelu« še po 30. letu. »Nekaj bo treba ukreniti, da se to spremeni,« pravi.  Meni, da so mladi pri volji za sodelovanje le, če jih to res zanima. Najti je torej treba pravo delo zanje, take prostovoljske programe, ki bi jih pritegnili. Kot mentor grafičnih delavcev ima izkušnjo, da so pri njegovih urah sodelovali zgolj tisti, ki jih je področje res zanimalo, ostalih pa k uram niti ni bilo. »Pa več bi se moralo v to vključevati tudi šolstvo.« Sam se je v preteklosti poskušal povezati z bližnjo šolo, a žal neuspešno.

Z Rdečim križem uspešno sodeluje že vrsto let in se redno udeležuje vseh srečanj, sej in sestankov, kjer lahko poda svoje predloge in pripombe. Na vse se temeljito pripravi in prebere vsa pripadajoča gradiva in programe, da lahko konstruktivno sodeluje in tudi na ta način prispeva k boljšemu delovanju organizacije. Če je le možno, se udeleži tudi izletov, ki jih za prostovoljke_ce organizira Rdeči križ, zato se že vnaprej veseli naslednjega izleta. Na prostovoljstvo v Rdečem križu ga vežejo lepi spomini. Pri ljudeh se nikoli ni počutil slabo, povsod je bil dobrodošel. Vsa ta hvaležnost ljudi in odzivi ljudi, ki jim je pomagal, mu dajejo moč in energijo, da je še danes zelo aktiven prostovoljec. Hvala, gospod Mitja, v imenu organizacije in vseh pomoči potrebnih!

Nada Žnidaršič

Gospa Nada je prostovoljka Rdečega križa na Fužinah. Svojo profesionalno pot je začela kot diplomirana medicinska sestra na Infekcijski kliniki. Ko so ustanovili Fakulteto za socialno delo, je dokončala študij in 15 let delala kot diplomirana socialna delavka. Na Slovenskih železnicah je nato 15 let pripravljala in koordinirala kontrolne razširjene zdravstvene preglede delavcev, ki so neposredno udeleženi v prometu (strojevodje, vozovni pregledniki ...).

Kjerkoli je živela, se je povezala s starejšimi ljudmi, jih povprašala o njihovem počutju in se pozanimala, če imajo kakšne težave. Če so potrebovali, jim je pomagala z usmerjanjem in koordinacijo pri reševanju teh težav.

Sčasoma je začutila potrebo, da se vključi v prostovoljstvo bolj organizirano in kontrolirano. Od nekdaj je delo Rdečega križa kot nevladne organizacije spremljala z zanimanjem, zato se je odločila, da postane članica. Največji izziv in zadovoljstvo ji predstavlja delo s starejšo populacijo, pa tudi z najmlajšimi, oboji se ji zdijo najbolj hvaležni.

Med vrednotami Rdečega križa sta ji najbližji humanost in nepristranskost. Pomembna se ji zdi poštenost do vseh ljudi, da jih znamo poslušati in da jih tudi slišimo. Meni, da potrebuje človek, ki je bolan, prizadet, socialno, finančno ali materialno ogrožen, na prvem mestu pozornost in prijazno besedo.

Največ dela znotraj Rdečega križa je opravljala na zdravstvenem področju. Še danes izvaja mesečne preventivne meritve krvnega tlaka, holesterola, sladkorja in kisika v krvi. Ta potreba se je najbolj izrazito pokazala v času kovida, ko so ljudje težko prišli do osebnega zdravnika. Ob delu na terenu so jo ljudje komaj čakali, da pride. Povedala jim je, da zdravnika ne more nadomestiti, lahko pa pomaga s pregledom krvi (holesterol, krvni sladkor, vrednost kisika v krvi) in pogovorom o zdravem načinu življenja in prehrani.

Spominja se hvaležnosti starejše gospe s Fužin, ki je živela sama in za katero je od sosedov slišala, da je večkrat lačna. Ko sta navezali pogovor, je ugotovila, da gospa ni finančno ogrožena, bila pa je osamljena in si ni zmogla organizirati svoje prehrane. Ker je za starejše ljudi še kako pomembno, da imajo vsaj en topel obrok dnevno in urejeno prehrano, ji je predlagala, da naroči dostavo kosila iz bližnjega doma starejših občanov. Vendar se je pokazalo, da za gospo to ni končna rešitev, saj ji hrana ni bila na prvem mestu. Po več druženjih in pogovorih se je izkazalo, da je večja težava osamljenost, zato ji je Nada predlagala, da vloži vlogo za sprejem v dom. Da bi bil prehod lažji, je gospo potolažila, da tudi po selitvi v dom lahko še vedno obiskuje svoje stanovanje. Nada je gospo tudi po selitvi v dom pogosto obiskovala, da sta se pogovorili in ostali v stiku. Na ta način ji je olajšala to spremembo, predvsem pa ji je dala to, kar potrebuje vsak človek: pogovor in bližino.

Prostovoljsko delo doživlja kot prijetno, aktivnosti pa se udeležuje, kolikor ji le čas dopušča. Je namreč babica šestim vnukom, ki jo prav tako še zelo potrebujejo. Prostovoljsko se je udejstvovala tudi v aktivnostih Rdečega križa v Humanitarnem centru, veliko pa tudi na terenu.

Meni, da bi se moralo o prostovoljskih organizacijah v javnosti več govoriti, saj je prostovoljsko delo danes zelo pomembno in potrebno.

Veseli se, ker opaža, da se dogodkov in aktivnosti na Fužinah udeležuje veliko število mladih, vključujejo se tudi prostovoljske programe, kot sta »Klub krvodajalcev 100 kapljic« in »Prva pomoč«.

Za zaključek pa sporoča: "Odločite se za članstvo pri Rdečem križu, zelo boste srečni! Mogoče bolj, ko boste dajali, kot če bi sprejemali.

Sama sem v Rdečem križu spoznala veliko prijetnih, prisrčnih in srčnih ljudi. Želim si, da bi lahko bila še dolgo sposobna sodelovanja na področjih, kjer me potrebujejo."

Slavenka Janovič

Prostovoljka Rdečega križa v Šiški, gospa Slavenka Janovič, članica Krajevne organizacije RK (KORK) Ljubo Šercer, sodeluje z Rdečim križem že dobrih 15 let. Pravi, da je danes predvsem v vlogi predane babice dvema šoloobveznima vnukoma, ki pripomoreta k ohranjanju njene vitalnosti in živahnosti. Redno zahaja na Rožnik, največkrat sama, saj prehodi cel krog, česar je zmožnih le še malo ljudi v njeni starosti. Po izobrazbi je gimnazijska maturantka, ki jo je zanimala biologija, a jo je poklicna pot odpeljala v uradniške vode na občino in kasneje davčni urad.

Prostovoljstvo povezuje z osebno izkušnjo. Kot mlada je prestala zahtevno operacijo ledvic in ko so jo po operaciji pripeljali v bolniško sobo, je bila njena sostanovalka gospa, ki je imela za seboj že tri zahtevne carske reze. Le-ta je takoj pristopila k njej in ji nudila pomoč pri osebni higieni, saj je zaradi lastne izkušnje dobro vedela, kako težko je to po takšni operaciji opraviti sam. Gospa Slavenka ji je še danes neizmerno hvaležna, nanjo se spomni pogosto in ob pripovedovanju te zgodbe se ji orosijo oči. Do tedaj ni nikoli razmišljala o tem, kaj lahko že majhno dejanje pomeni nekomu drugemu … da je to lahko zanj res velika reč.

Po upokojitvi jo je tedanja prostovoljka KORK Ljubo Šercer, gospa Vida Laco, prosila, da ji priskoči na pomoč pri aktivnostih v krajevni organizaciji, saj sama tega ni več zmogla, kasneje pa je gospa Slavenka to dejavnost povsem prevzela. Lepe spomine ima na vse čajanke, bazarje, ki so jih pripravili, na obiskovanje starejših, šolske nastope … Še posebej ji je ljub spomin na praznovanje 100. rojstnega dne gospe Cene Kesič, prav tako zelo aktivne prostovoljke KORK Ljubo Šercer. Pravi, da s prostovoljstvom ohranja aktivnost in vključenost v družbo. »Starejši se vse prevečkrat zaprejo med štiri stene in te je najtežje doseči,« pravi.

Sledi načelu humanosti. Ob tem, da lahko nekomu nekaj ponudi in mu na ta način pomaga, jo navdaja prav posebno zadovoljstvo. Včasih je drobno dejanje pomoči nekomu zanj res velika pomoč in tega se vse premalo zavedamo. To spoznanje želi prenesti tudi vnukoma. Veliko časa preživlja z njima, povsem spontano ju uči, kako pomembno je biti pozoren na ljudi okoli sebe, spoštljivo pozdraviti ob vstopu v dvigalo, pridržati vrata itd. Človek, ki naredi nekomu uslugo, mu ponudi pomoč, najsi bo še tako majhna, začuti zadovoljstvo in se ob tem dobro počuti. »Dobro se z dobrim vrača,« pravi gospa Slavenka, tudi zaradi lastne izkušnje.

Današnji čas družinam pogosto ne omogoča, da preživljajo dneve skupaj. Starši so vse prepogosto odsotni cele dneve. Hvaležna je, da ima možnost, da lahko priskoči na pomoč pri skrbi za vnuka, saj na ta način preživlja z njima dragocen čas. Opozarja ju na prave vrednote v življenju in ju usmerja na pravo pot. Marsikdo te možnosti nima in tako mlada generacija ostaja brez prenosa izkušenj starejših. Vnuka sta ji tudi v veliko pomoč, saj sama slabše vidi, zato ji npr. v trgovini pomagata prebrati deklaracije na izdelkih ipd.

»Danes družba ne goji več enakih vrednot kot v preteklosti, prostovoljstvo pa je spoštovano in cenjeno predvsem med tistimi, ki pomoč potrebujejo,« je mnenja. Čaka nas še veliko dela, pravi. »Zavedati se moramo, da je na prostovoljstvo potrebno navajati že najmlajše. Le na ta način bomo lahko spreminjali svet na bolje.«

Ob koncu obiska mi je gospa Slavenka dala še priporočilo za dobro knjigo z naslovom »Ljubezen se skriva v majhnih stvareh«. Nedvomno! Naslov pove vse in lepo opiše pogled gospe Slavenke na svet okoli sebe! 

Stanka Železnik

Stanko Železnik, prostovoljko Rdečega križa na območju Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem, je k prostovoljstvu v Rdečem križu povabila njena tašča, ki je bila tudi sama aktivna članica Rdečega križa.

Stanka nam pove, da je bila tašča dobrosrčna in zelo aktivna prostovoljka vse do svoje prezgodnje smrti. Sovaščanom je dostavljala humanitarne pakete in jim pomagala tudi pri pisanju prošenj za socialno pomoč, veliko jih je prejelo prošnje pozitivno rešene. S tem nadaljuje sedaj Stanka in to že več kot 10 let. Ko je bila dalj časa bolna, ji je na pomoč priskočil sin Damjan, ki je tudi prostovoljec Rdečega križa.

Stanka obiskuje 23 prejemnic in prejemnikov materialne humanitarne pomoči na mesec. Pravi, da se vedno počuti dobrodošla in da se ljudje razveselijo njenega obiska. Z veseljem si vzame čas tudi za to, da z njimi malo poklepeta.

Veliko ji pomeni, da Rdeči križ deluje na načelu prostovoljnosti, da člani, ki nudijo pomoč, za svoje delo ne pričakujejo plačila.

Pove nam, da jo izpolnjuje občutek, da dela »dobro delo«, ob tem čuti veliko zadovoljstvo. Pomembno in priročno se ji zdi, da Rdeči križ dostavi pakete humanitarne pomoči na njen dom, od koder jih nato posreduje pomoči potrebnim. To, da ji ni potrebno prevzemati paketov na drugi lokaciji, npr. v Ljubljani, ji prihrani veliko časa. Še posebej do starejših ljudi čuti Stanka veliko naklonjenost in jih rada obiskuje.

Spominja se obdobja med lanskoletnimi poplavami. Njihova vas je bila zelo prizadeta, odrezani so bili od ostalega sveta. Stanko je skrbelo za dva sovaščana, brata, ki nimata podpore družine. Živita na še posebej zahtevnem terenu, po telefonu ju ni mogla priklicati, zato je poiskala pomoč pri gasilcih. Obljubili so ji, da se bodo skušali prebiti do njune hiše. S težavo, vendar na srečo, jim je to uspelo. Ugotovili so, da je z bratoma vse v redu in jima prenesli Stankino sporočilo, naj jo pokličeta, če bosta potrebovala dodatno pomoč Rdečega križa. Dobro je, da človek ve, da na svetu ni sam.

V družbi opaža manj prostovoljskega dela, kot ga je bilo včasih. »Predvsem v mestih se ljudje držijo bolj zase. Na vasi si ljudje še vedno več pomagajo in so tudi bolj hvaležni, če pomoč prejmejo,« nam pove.

Za nadaljnji razvoj prostovoljskega dela se ji zdi pomembno vključevanje mladih. Tako kot na drugih področjih je pomemben prenos znanja na naslednjo generacijo tudi na področju prostovoljstva. V njihovi vasi so se navadili, da je pomoč Rdečega križa blizu in stalna. Če bo vse po sreči, bo delo nadaljeval sin, ki ima pri svojih 24 letih izredno spoštovanje do starejših in z veseljem pomaga drugim.

Želi si, da bi več ljudi izkoristilo možnosti prostovoljskega dela, ki omogoči posamezniku, da se »odpre«, se druži in postane del skupine.

Hvala, gospa Stanka, za vaše prostovoljstvo pri nas, za humanost in prijaznost, ki jo širite med ljudmi.

Špela Tepina

Prostovoljka RKS-OZ Ljubljana, Špela Tepina, je že od malega vključena v delovanje Krajevne organizacije Rdečega križa v Šiški (KORK Ljubo Šercer). Že kot otrok je pomagala mami, prav tako prostovoljki Rdečega križa, gospe Marjeti Ajnik. Spominja se, da ji je pomagala raznašati obvestila in vabila v nabiralnike bližnjih blokov.

Uradno pa se je Rdečemu križu kot prostovoljka pridružila leta 2011. Špela je po poklicu ekonomska tehnica in je mamica malega, triletnega Marka, ki prav tako že sodeluje pri delitvi »zabojčkov zdravja«, v humanitarnih akcijah ipd. Zase pravi, da je zanesljiva, da ima dobro razvite delovne navade in da če le more, rada pomaga človeku v stiski.

Vzornica ji je mama, ki je bila od nekdaj zelo aktivna krvodajalka, zato je krvodajalka tudi Špela. Pove nam, da je lep občutek, če veš, da si nekomu pomagal, mogoče celo rešil življenje! Zaupa nam, da jo poznajo tudi krvodajalke in krvodajalci iz pobratene italijanske Parme in to že od rojstva, saj je spremljala mamo na krvodajalskih akcijah, izletih in strokovnih ekskurzijah.

Poleg krvodajalstva in prostovoljstva v Krajevni organizaciji Rdečega križa v Šiški, je tudi administratorka na izpitih prve pomoči za voznike motornih vozil. Za prostovoljsko udejstvovanje je leta 2015 prejela zlati znak Rdečega križa, leta 2021 pa še posebno priznanje za požrtvovalno in nesebično delo v času covida. Rada je prostovoljka Rdečega križa.

»Vodstvo in celoten tim Rdečega križa sta super, vse že dobro poznam in lepo sodelujemo,« pravi. Zaupa nam, da danes živimo drugače in da jim je prostovoljsko delo v lokalnem okolju precej otežil tudi novi zakon o varstvu osebnih podatkov. Kot prostovoljka namreč nima več vpogleda v socialni status oseb, število članov družine, njihove potrebe po pomoči in zato težje odkrije tiste, ki so v stiski. Starejše prebivalke in prebivalce v svoji okolici še pozna, prav tako razmere, v katerih bivajo, vse več pa je novih, mladih družin, ki so se v sosesko priselile kasneje in ji niso poznane. Zanje, pravi, nihče ne ve, koliko bi jih potrebovalo pomoč in v kakšnih razmerah živijo.

Presunilo jo je, ko je v času humanitarne akcije zbiranja hrane v bližnjem trgovskem centru opazovala mimoidoče. Veliko je bilo takih, ki so bili do humanitarne akcije popolnoma brezbrižni, nam pove, in so mimo vozili zvrhane vozičke živil, nato pa je zagledala starejšega gospoda, ki je od skromnega nakupa dveh ribjih konzerv, eno doniral za pomoč ljudem v stiski.

»Takrat te stisne pri srcu, saj vidiš, da tudi sam ne živi v razkošju, a je navkljub temu pomislil tudi na tiste, ki nimajo, in prispeval po svojih močeh.« Veseli pa jo, da je bilo opaziti tudi mlade družine, ki se zavedajo pomena solidarnosti in otroke učijo, da je ljudem v stiski treba pomagati. K zbiralnim vozičkom jih napotijo s kakšno stvarjo ali kovancem in napotkom: »Odnesi to v zbiralni voziček, saj je treba pomagati otrokom, ki nimajo toliko, kot imaš ti.«

Odziv človeka, ki si mu pomagal, njegova hvaležnost in zadovoljstvo ji pomenijo nagrado za njeno prostovoljsko delo, nam zaupa. So tudi motivi, da v prostovoljstvu vztraja. »Nikoli namreč ne veš, kdaj se lahko sam znajdeš na strani tistih, ki potrebujejo pomoč.«

Meni, da so mladi dandanes manj prisotni v prostovoljstvu. »Nekaj je zagotovo posledica vzgoje, nekaj pa časa, v katerem živimo, saj smo v službah pogosto po cele dneve. Družine danes nasploh preživijo skupaj premalo kvalitetnega časa. Med mladimi je več tekmovalnosti, raznih zbadanj, manj pa je poudarka na medosebnih odnosih in sodelovanju.«

Veseli jo, da so v vrtcih prepoznali pomen poznavanja prve pomoči in ni redko, da imajo organizirane delavnice prve pomoči za najmlajše, želi pa si, da bi vrtci postali prostor še drugih prostovoljskih vsebin.   »Že od malih nog je treba gojiti solidarnost in vzgajati za humanost in sočutje, le tako bomo vzgajali nove prostovoljce,« je mnenja. Sama to udejanja pri svojem sinku, ki že ve, da si je treba medsebojno prisluhniti in pomagati.