16. oktobra obeležujemo Svetovni dan oživljanja. V Sloveniji beležimo približno 1.700 srčnih zastojev letno, v povprečju 4 do 5 vsak dan. Epidemija je spremenila marsikaj in po zadnjih raziskavah opažamo tudi to, da se zaradi strahu pred okužbo s korona virusom vse manj laikov odloča pristopiti in pomagati osebi s srčnim zastojem, zaradi česar zaznavamo padec števila preživelih po srčnem zastoju. Vsak nenaden nesrečen dogodek, še posebej tak, kjer je ogroženo človeško življenje, sproža stres in strah, ki sta zaradi neznanja nudenja prve pomoči lahko še večja. Izobraževanje na področju prve pomoči skupaj s praktičnim delom je izjemnega pomena, saj se lahko s hitrim in pravilnim ukrepanjem možnost preživetja osebe s srčnim zastojem poveča za dva do štirikrat.

Prav vsak izmed nas lahko reši življenje! Znani so primeri, ko so že otroci od 4. leta naprej prepoznali znake srčnega zastoja in poklicali na številko 112. Otroci med 8. in 12. letom lahko že izvajajo stise prsnega koša, od 12. leta dalje pa lahko tudi že uporabljajo defibrilator. Ključnega pomena je, da se ne obrnemo stran, ko vidimo človeka v stiski, ampak pristopimo in pomagamo. Kako učinkovita bo naša pomoč, je odvisno od časa, ki preteče od srčnega zastoja do začetka nudenja prve pomoči. Več časa, kot preteče, manj učinkoviti bodo tudi vsi kasnejši zdravstveni ukrepi.

Statistično gledano največkrat nudimo pomoč svojim otrokom, staršem, partnerju, prijatelju ali sosedu, saj se namreč kar 60 % srčnih zastojev zgodi doma.

Na Rdečem križu Ljubljana organiziramo številne dejavnosti in brezplačne dogodke, s katerimi širimo znanje prve pomoči, in veseli smo zgodb, ki kažejo na spremembe v odzivu ljudi. Naše temeljno poslanstvo je, da laikom omogočimo vpogled v možne scenarije nenadnih dogodkov oziroma nesreč in jih nanje bolje pripravimo.

Ena od udeleženk tečaja prve pomoči je z nami delila svojo izkušnjo, kako ji je prišlo prav pridobljeno znanje prve pomoči, ko je na zasebnem dogodku ena od oseb izgubila zavest. Nastala je panika, sama pa je ostala mirna, saj ji je v mislih odzvanjalo "Vem, kaj moram storiti, tudi to smo se učili". Vedela je, da mora preveriti dihanje, osebo namestiti v stabilni bočni položaj in poklicati na številko 112. Dogodek se je pozitivno razpletel, njej pa je ostal prijeten občutek, ko je s svojim hitrim odzivom in znanjem pomagala sočloveku.

Prostovoljec Darko, član ekipe prve pomoči Rdečega križa Ljubljana, je zapisal: "Letno prevozim kakšnih 50.000 km, kar že statistično pomeni, da naletim na kar nekaj prometnih nesreč. Odkar imam tudi sam znanje, kako lahko pomagam, je bistvena razlika. Prej bi v takih primerih zelo nerad pomagal. Če bi le bila možnost, bi upal, da to stori kdo drug. Zdaj pa je povsem drugače, vedno se ustavim, preverim, če je že kdo poklical na 112 in pomagam, kolikor morem."

Boštjan, ki se je s prvo pomočjo srečal na delavnicah v osnovni šoli, kasneje pa nadaljeval s prostovoljstvom na področju prve pomoči, je doživel osebno izkušnjo, ko je pomagal lastnemu otroku. "S partnerko sva doživela, da se je najin novorojenček pričel resno dušiti z mlekom po dojenju. Hvaležen sem za vse treninge, kjer sem imel lutko dojenčka in sem se učil, kako razrešiti zaporo dihalne poti. Občutek je povsem drugačen, ko je situacija realna, si pod večjim adrenalinom, otrok se zvija in premika, vsi zvoki ... Če ne bi tolikokrat vadil takih situacij v naši ekipi, da mi je rokovanje z dojenčkom zlezlo pod kožo, verjamem, da bi bila ena vesela novica manj. Najin otrok je po parih udarcih med lopaticama in pritiskih na prsnico "izpljunil" mleko in zadihal. Včasih se ne zavedamo, kaj delamo, ko učimo prvo pomoč. Ob takih trenutkih ti ni žal vsake minute, ki jo posvetimo učenju in deljenju znanja."

Na Rdečem križu Ljubljana s preventivnimi delavnicami prve pomoči širimo znanje že med najmlajšimi v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah. Anja Peternel, mentorica krožka prve pomoči v Osnovni šoli Milana Šuštaršiča, je opisala svoje delo: "Z učenci se pogovarjamo in učimo, kako pravilno ravnati pri različnih poškodbah. Z veliko vnemo obiskujejo dejavnost, kjer preigravamo različne situacije, v katerih bi se lahko znašli tudi sami. Vsak ima kakšno izkušnjo, ko je uporabil pridobljeno znanje iz prve pomoči."

Najpogostejša razloga, da se ljudje ne odločijo nuditi prve pomoči, sta neznanje in strah. Strah, da bi nepravilno oživljali ali stanje osebe še poslabšali ali osebo celo fizično poškodovali. Prvi korak, da ta strah premagamo, je vedno znanje. Odziv na stisko sočloveka, naj bo to kdorkoli, družinski član, sodelavec, sosed ali neznanec, je dejanje solidarnosti. Če pristopite in pomagate, lahko s tem človeku rešite življenje.